Catholic.net - Kako naj odgovorimo na strašno pohujšanje v Cerkvi?

(Pridiga frančiškana Rogerja J. Landryja pri fari Sv. Duha, v Fall Riveru, ZDA)

Veliki naslovi časopisov pretekli teden niso bili posvečeni športnim dogodkom, niti govoru predsednika ZDA. Žalostna novica, ki je pritegnila splošno pozornost, je bila, da je nekaj duhovnikov bostonske nadškofije zlorabljalo mlade, katerim naj bi se bili posvetili.

To je veliko pohujšanje, katerega mnogi, ki jim je bila Cerkev odvratna zaradi tega ali onega moralnega ali verskega nauka, izrabljajo za napad na celotno Cerkev in kot dokaz, da so končno vendarle imeli oni prav. Mnogi so se mi v tem času približali, da bi se o tem pomenili z menoj. Mislim pa, da jih je bilo še več, ki bi to želeli, pa tega niso storili deloma iz spoštovanja pa tudi, da ne bi govorili o novici, o kateri so sodili, da je slaba. Čutil pa sem, da imajo to novico v mislih vsi in zato sem sklenil, da o njej spregovorim jasno in odkrito.

Ne moremo se pretvarjati, kot da se to ne bi zgodilo. Želim pa razmisliti, kakšen naj bo odgovor nas, vernih katoličanov, na to strašno pohujšanje. Prvo, kar moramo storiti, je razumeti, kar se je zgodilo v luči naše vere v Gospoda.

Predno je Jezusi izbral svoje prve apostole, je šel na goro in tam premolil vso noč. V tistem času mu je sledilo veliko ljudi. V molitvi je Jezus govoril z Očetom, katere izmed teh, ki so mu sledili, naj izbere za dvanajstero apostolov, katere bo vzgajal osebno, katere bo poslal, da v njegovem imenu oznanjajo Veselo sporočilo. Tem je dal oblast izganjati hude duhove, dal jim je moč zdravljenja bolnikov, ti so bili tudi priče Jezusovih neštetih čudežev. Ti izbranci so tudi sami v njegovem imenu delali čudeže.

Kljub temu je bil eden med njimi izdajalec. Eden od teh, ki so sledili Gospodu, eden od teh, ki jim je Gospod umival noge, ki so ga videli hoditi po morju, obujati mrtve in odpuščati grehe, je Gospoda izdal. Evangeliji pravijo, da je Satan šel v tega učenca, ki je nato za trideset srebrnikov z izrazom ljubezni izdal Gospoda na getsemanskem vrtu. Jezus mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega.« A Jezus ni izbral Juda z namenom, da bi ga ta izdal. Izbral ga je z istim namenom kot ostale. A Juda je bil, tako kot vsi, vedno svoboden, vendar je to svobodo uporabil tako, da je dovolil Satanu vstop vanj ter z izdajo povzročil, da je bil Jezus križan in umorjen. Med prvimi dvanajstimi, ki jih je Jezus izbral, je eden zakrivil strašno izdajo. Zgodi se, da celo božji izbranci izdajo Boga. To dejstvo moramo sprejeti. To dejstvo je sprejela tudi prva Cerkev. Če bi člani prve Cerkve posvečali Judovemu izdajstvu preveliko pozornost, bi bilo Cerkve konec predno bi pričela rasti.

Nasprotno je Cerkev spoznala, da ni mogoče soditi nekega nauka po tistih, ki ga zavračajo, temveč le po teh, ki ga živijo. Niso osredotočili pozornosti na Juda, ki je Jezusa izdal, temveč na enajst ostalih, po katerih zaslugah, delu, učenju, čudežih in ljubezni do Boga, smo danes tu. Tem enajstim, ki so vsi, razen Janeza, umrli za Kristusa in evangelij mučeniške smrti, gre zahvala, da je prišla do nas Božja beseda odrešenja in da lahko danes prejemamo svete zakramente za večno življenje.

Ponovno smo postavljeni pred isto stvarnost. Lahko osredotočimo svojo pozornost na tiste, ki so Gospoda izdali, na tiste, ki so zlorabljali namesto ljubili one, kateri so jim bili zaupani, ali da storimo kot prva Cerkev in sledimo tem, ki ostajajo zvesti, duhovnikom, ki še naprej žrtvujejo svoje življenje v službi Kristusa, da lahko služijo v ljubezni tudi vam. Mediji skoraj nikoli ne omenjajo teh dobrih »enajst«, katere je Jezus izbral in ki mu ostajajo zvesti, ki so živeli življenje tihe svetosti. Mi, ki smo Cerkev, pa moramo gledati na strašno pohujšanje, kateremu smo priče, v pravi in celotni perspektivi.
Pohujšanje za Cerkev na žalost ni nekaj novega. V njeni zgodovini je veliko obdobij, ki so bila slabša od današnjega. Zgodovina Cerkve je podobna sinusovi krivulji, ki jo pozna matematika, s svojim nihanjem in valovanjem, z vzponi in padci skozi stoletja. V vsakem od obdobij, ko je zdrsnila Cerkev na najnižjo točko, je poslal Bog čudovite svetnike, ki so jo peljali znova nazaj k njenemu pravemu poslanstvu. Zdi se, kot da bi v takih temnih trenutkih luč Kristusova zažarela močneje.
Rad bi posvetil nekaj pozornosti nekaterim svetnikom, katere je poklical Bog v težkih časih, da bi nas pomagali usmerjati tudi v sedanjem težkem času. Sveti Frančišek Saleški je bil svetnik, ki ga je poklical Bog potem, ko je pretresla Cerkev protestanska reforma. Ta reforma ni izbruhnila v glavnem zaradi teoloških vprašanj, zaradi verskih problemov, čeprav so se teološke razlike pojavile kasneje, temveč jo je povzročilo moralno stanje. Duhovnik avguštinec, Martin Luter, se je odpravil v Rim in bil tam v času Aleksandra VI., najbolj razvpitega papeža v zgodovini. Ta papež sicer ni učil ničesar takega, da bi bilo v nasprotju z vero, za to je poskrbel sv. Duh, marveč je bil preprosto slab človek. Z raznimi priležnicami je imel devet otrok in do ljudi, za katere je mislil, da so njegovi nasprotniki, je bil neizprosen. Ko je to videl Martin Luter se je spraševal, kako je mogoče, da dopusti Bog tako hudobnega človeka na vodstvenem mestu svoje Cerkve. Ko se je vrnil v Nemčijo, je tudi tam opazil razne vrste moralnih problemov. Duhovnki so živeli v odprtih razmerjih z ženskami, nekateri pa so delali dobičke s prodajo duhovnih vrednot. Ves ta razvrat se mu je zagnusil, kot bi se vsakemu, ki ljubi Boga. Zato je ustanovil svojo lastno cerkev. Bog pa je storil, da so zrasli v njegovi Cekvi mnogi novi svetniki, ki so zavračali tako napačno rešitev in so skušali pripeljati ljudi nazaj v Cerkev, katero je ustanovil Kristus.

Eden od teh je bil Frančišek Saleški. V Švici, kjer so bili kalvinisti zelo priljubljeni, je z resnicoljubnostjo oznanjal evangelij in pri tem tvegal življenje. Nekajkrat so ga pretepli in pustili ob cesti kot mrtvega. Nekoč so ga vprašali, kaj meni o pohujšanju, ki so ga povzročali mnogi njegovi sobratje duhovniki. Njegov odgovor je pomemben za nas danes prav tako, kakor je bil takrat za ljudi, katerim je govoril.

Ni slepomišil. Rekel je: »Tisti, ki povzročajo tako pohujšanje so s tem, da s svojim zavrženim zgledom uničujejo v drugih ljudeh vero v Boga, krivi, kot da bi zakrivili duhovni umor.« Hkrati pa je posvaril poslušalce takole: »Jaz pa sem danes med vami, da preprečim še hujše zlo. Medtem ko so oni pohujševalci krivi duhovnega umora, so tisti, ki izrabljajo pohujšanje in dovolijo, da to uniči vašo vero, krivi duhovnega samomora.« Krivi so, »da režejo svoje življenje od Kristusa, da zapuščajo vir življenja, ki ga prejemamo iz zakramentov, posebno iz Evharistije.« Sveti Frančišek je hodil po Švici in svaril ljudi, naj ne delajo duhovnega samomora zaradi pohujšanja nad grehi drugih. Danes stojim pred vami jaz z istim sporočilom. Kakšen naj bo tedaj naš odziv?

Pomaga nam lahko še drug svetnik, ki je živel v težavnih časih. Veliki sveti Fančišek Asiški je živel okoli leta 1200, to je v dobi, ko se je v osrednji Italiji širila huda nemorala. Duhovniki so dajali strašno slab zgled, nemoralnost laikov pa je bila še hujša. Celo sveti Frančišek je bil v mladih letih s svojim razuzdanim življenjem drugim ljudem v pohujšanje. Vendar se je končno spet vrnil k Gospodu, ustanovil frančiškanski red in pomagal Bogu pri obnovi Cerkve in postal eden velikih svetnikov vseh časov. Nekoč je vprašal svetnika eden od bratov njegovega reda, ki ga je pohujšljivo življenje duhovnikov hudo prizadelo: »Brat Frančišek, kaj bi storil, če bi izvedel, da ima duhovnik, ki pravkar daruje sveto mašo, tri priležnice?« Ne da bi za hip okleval, mu je Frančišek odgovoril takole: »Ko bi prišel trenutek svetega obhajila, bi šel in prejel sveto Gospodovo telo iz duhovnikovih posvečenih rok.«

Kaj je hotel povedati s tem sveti Frančišek? Hotel je pojasniti eno od temeljnih resnic vere in izreden Gospodov dar in sicer, da ne glede na to, kako velik grešnik utegne biti duhovnik, da ima le namen storiti kar dela Cerkev, na primer, da pri maši spremeni kruh in vino v Kristusovo telo in kri, ali pri spovedi odpuščati spovedancu grehe, deluje v zakramentih Kristus sam, po posredovanju prav tega duhovnika … Bodisi, da daruje sveto mašo papež ali pa duhovnik, obsojen na smrt zaradi kakega zločina, v obeh primerih je Kristus tisti, ki deluje in nam da svoje telo in kri.

To kar je rekel sveti Frančišek svojemu sobratu, ko je poudaril, da bi sprejel posvečeno Gospodovo telo iz posvečenih rok nevrednega duhovnika, je bilo, da ne bo dopustil, da bi ga zloba ali nemorala duhovnika pripeljali do tega, da bi naredil duhovni samomor. Kristus lahko deluje in dejansko deluje tudi s pomočjo najbolj grešnega duhovnika. In hvala Bogu, da je tako! Če bi namreč bili vedno odvisni od svetosti duhovnikov, bi bili velikokrat lahko v veliki zadregi.
Duhovnike je izbral Gospod izmed ljudi, in so skušani kot vsi drugi in padejo v greh kot katerikoli drug človek. To je vedel Bog od vsega pričetka. Enajst od prvih dvanajstih apostolov se je razbežalo, ko so Kristusa prijeli, a so se kasneje vrnili, eden pa, ki ga je izdal, se ni nikoli vrnil. Bog nam je dal zakramente, ki delujejo, »kljub duhovnikom«, to je ne glede na njihovo osebno svetost. V tem primeru ni pomebno, koliko je duhovnik svet ali pa hudoben, dokler deluje in hoče delati to, kar dela Cerkev, deluje po njem Kristus tako, kot je deloval po Judu v času, ko je Juda enako kot drugi apostoli izganjal hude duhove in ozdravljal bolnike.

Tako da vas ponovno vprašam: »Kako naj odgovori Cerkev na taka dejanja? O njih so na široko poročali mediji. Ali naj Cerkev od zdaj še bolj poskrbi, da ne bo nihče, ki je nagnjen k pedofilji, posvečen v duhovnika?« Na vsak način je to potrebno, a ni dovolj. »Ali naj Cerkev v takih in podobnih primerih bolje in hitreje reagira?« Glede tega se je v Cerkvi od osemdesetih let že marsikaj spremenilo na bolje, a je vedno mogoče še kaj izboljšati. A tudi to še ni dovolj. »Ali moramo narediti kaj več v oporo žrtev takih zlorab?« Brez dvoma moramo storiti to tako iz čuta pravičnosti, kakor iz ljubezni. A tudi to ne predstavlja rešitve problema.

Kardinal Lew je dal pobudo, da velik del rektorjev medicinskih šol v Bostonu dela na tem, da se ustanovi center za preprečevanje zlorabe otrok, kar moramo podpreti vsi. A niti to ni zadosten odgovor. Edini primeren odgovor na to strašno pohujšanje je SVETOST, kot je spoznal leta 1600 že Frančišek Saleški in podobno še toliko drugih svetnikov vseh stoletij.

Vsaka kriza, s katero se sooča Cerkev, vsaka kriza, s katero se sooča svet, je kriza svetosti. Svetost je bistvenega pomena, ker predstavlja resničen obraz Cerkve. Vedno so med nami osebe, duhovnik jih srečuje redno, pa tudi vi gotovo poznate nekatere, ki iščejo izgovore, zakaj ne živijo po svoji veri, zakaj drsijo polagoma v duhovni samomor. Morda je vzrok, da je bila, ko so bili stari 9 let, kaka redovnica do njih krivična, ali pa morda niso prav razumeli nauka Cerkve o kakem vprašanju. Brez dvoma bo v teh dneh veliko ljudi, s katerimi se boste srečevali, ki bodo rekli: »Zakaj bi živeli po veri, zakaj bi hodili v cerkev, saj ta Cerkev ne more biti pravilna, sicer bi njeni izbranci ne mogli delati reči o katerih beremo?« Ta pohujšanja so kakor velik obešalnik, na katerega obešajo ljudje svoja opravičila, zakaj ne živijo po veri. Zato je svetost tako velikega pomena! Ti ljudje potrebujejo najti v vsakem od nas razlog za vztrajanje v veri. Razlog, da lahko ohranijo upanje, razlog, zakaj naj na Gospodovo ljubezen odgovorijo z ljubeznijo.

Blagri, o katerih beremo v evangeliju, so vedno primeren recept za svetost. Vsi jih moramo močneje živeti. Ali je potrebno, da so bolj sveti duhovniki? Brez dvoma je tako. Ali morajo živeti bolj sveto redovniki, redovnice in tako bolj prepričljivo pričati o Bogu v nebesih? Na vsak način! Vendar to je naloga vseh, ki smo v Cerkvi, tudi laikov! Vsi smo poklicani k svetosti in kriza, ki jo doživljamo, je le klic, ki naj nas pretrese, da se zbudimo.

Za duhovnika so danes težki časi. Za vsakega katoličana so danes težki časi. So pa to tudi čudoviti časi, da si duhovnik, pa so tudi čudoviti časi, da si katoličan. Jezus je rekel v svojem govoru na gori: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse grdo o vas lažnivo govorili. Veselite se in vriskajte, kajti veliko bo vaše plačilo v nebesih. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« Jaz sem na lastni koži izkusil ta blagor, pa tudi mnogi drugi duhovniki, ki jih poznam.

V začetku tedna sem prišel po končani telovadbi v krajevni telovadnici iz oblačilnice v duhovniški obleki. Ko me je zagledala neka mlada mamica, je takoj zbrala okrog sebe svoje otročičke in jih varovala, ko sem šel mimo njih. Spremljala me je s pogledom, in ko sem se oddaljil se je vidno oddahnila, in spustila otroke, kot da bi se bala, da jih bom napadel kar tam v klubu, sredi popoldneva.

Vendar medtem ko morda vsi na podoben način prenašamo žalitve zaradi svojega krščanstva, bi se morali veseliti. Živimo v sijajnih časih za kristjane, ko nas Bog resnično potrebuje, da pokažemo Njegov pravi obraz. Včasih je bila Cerkev v ZDA spoštovana. Duhovnike so spoštovali. Cerkev je bila poznana kot sveta in dobra. Zdaj ni več tako. Eden velikih pridigarjev v ameriški zgodovini, škof Fulton Sheen, je imel navado reči, da bi raje živel v časih, ko bi Cerkev trpela, ko bi se morala truditi proti toku svetne kulture, kot v času, ko se razcveta. »Ko je Cerkev spoštovana,« je pravil, »je veliko ljudi, ki se potegujejo zanjo, saj še mrliči lahko plavajo s tokom. Treba pa je pokončnih mož in žena, da morejo plavati proti toku.« Kako prav je imel.

Treba je biti resničen mož in resnična žena, da se obdržimo na površju, ko plavamo proti toku, ki zdaj dere v smeri proti Cerkvi. Treba je biti resničen mož in resnična žena tudi, da spoznamo, ko plavamo proti javnemu mnenju, da smo varni, dokler se držimo Skale, na katero je Kristus postavil Cerkev. To drži za današnji čas. To je eden od velikih trenutkov za nas kristjane.

Nekateri menijo, da bo v tem delu sveta morala prestajati Cerkev še težke čase. Morda imajo prav, a Cerkev bo preživela, ker to zagotavlja Gospod. Enega hudih pretresov je doživela Cerkev tudi nekako pred 200 leti. Francoski cesar Napoleon je takrat osvajal Evropo z namenom, da bo obvladal ves svet. Nekoč je rekel kardinalu Consalvi, da bo razrušil Cerkev. Kardinal pa mu je odgovoril: »Ne boste mogli, veličanstvo. Tega nismo zmožni niti mi.« Predstavnik Cerkve je hotel povedati cesarju, da če slabi papeži in nezvesti duhovniki in množice grešnikov v Cerkvi v teku stoletij niso mogli razrušiti te od znotraj, kako si domišlja cesar, da bo to uspelo njemu?

Kardinal je s tem pokazal na eno temeljnih resnic. Kristus ne bo nikoli dopustil, da bi Cerkev propadla. Obljubil je, da je peklenska vrata ne bodo premagala, da se Petrova ladja, Cerkev, ki pluje proti večnemu pristanu, ne bo nikoli potopila, ne sicer ker ti, ki se na njej vozimo, ne bi storili vseh mogočih grehov, da bi jo potopili, marveč ker Kristus, ki je tudi na tem čolnu, ne bo dovolil, da bi se to zgodilo. Kristus potuje z nami na tej ladji in je ne bo nikoli zapustil.

Teža pohujšanja, ki ga doživljamo, utegne biti tako velika, da se lahko zgodi, da verniki ne boste mogli nikdar več zaupati duhovnikom, kot ste mogli to do zdaj. To se lahko zgodi in niti ni najslabše. Ne izgubite pa zaupanja v Gospoda! Cerkev je Njegova! Čeprav so jo nekateri njegovi izbranci izdali! Poklical bo nove, ki mu bodo zvesti in vam bodo služili kot to zaslužite. Mar se ni zgodilo tako po smrti Juda Iškarjota, ko se je enajst apostolov dogovorilo in s tem omogočilo Gospodu, da je nadomestil Juda in izpolnil izpraznjeno mesto. Ta človek je bil Matija, ki je nato zvesto oznanjal evangelij in umrl mučeniške smrti.

Živimo v času, ko se moramo vsi osredotočiti, še bolj kot do zdaj, na svetost. Poklicani smo k svetosti, ker je potrebno, da vidi družba po nas lepo, žareče obličje Cerkve. Vi ste bistveni del rešitve! Ko se danes približate, da boste prejeli iz duhovnih posvečenih rok sveto Telo Jezusa Kristusa, prosite Njega, naj vas napolni z željo po svetosti, z resnično željo kazati svetu Njegov pravi obraz.

Eden od vzrokov, da sem danes pred vami kot duhovnik, je slab vtis, ki so ga naredili v mladosti name nekateri duhovniki, ki sem jih poznal. Ko so darovali sveto mašo, so polagali na pateno Gospodovo telo brez slehernega spoštovanja, kot da bi imeli v rokah nekaj brez prave vrednosti in ne Stvarnika in Odrešenika vseh, to je mojega Stvarnika in Odrešenika. Spomnim se, da sem rekel Gospodu, ko sem mu zatrdil, da hočem biti duhovnik: »Gospod, prosim te, pusti, da bom duhovnik, da bom delal s Tabo kot zaslužiš!« To je v meni povečalo gorečo željo služiti Gospodu.

Morda lahko pohujšanje, ki se je dogodilo vzbudi v vas podobno željo. To pohujšanje vas lahko privede do duhovnega samomora, ali pa do tega, da boste rekli: »Hočem biti svetnik, da bom mogel skupaj z vso Cerkvijo slaviti Tvoje ime, kakor Ti zaslužiš, da Te bodo tudi drugi mogli odkriti v ljubezni in odrešenju, kakor sem te odkril jaz.« Jezus je z nami, kakor je obljubil, in bo z nami do konca časov. On vztraja na čolnu, kakor je vztrajal po smrti Juda. Dosegel je največjo zmago v zgodovini sveta, naše odrešenje v trenutkih trpljenja, smrti in Vstajenja. Tudi s tem žalostnim dogodkom med nami more in hoče prinesti med nas novo poživitev svetosti, da sproži tako v XXI. stoletju nova Dejanja apostolov s pomočjo vsakega od nas. Tudi ti lahko igraš pri tem veliko vlogo.
Zdaj je čas, da vstanejo v Cerkvi pravi možje in prave žene. Zdaj je čas svetnikov! Kako boš odgovoril nanj?