Catholic.net - Verska strpnost in skupno dobro

Verska strpnost in skupno dobro - 4.del

Mislim, da tudi beseda strpnost, ´toleranca´ predstavlja nekak problem. Toleranca pride iz latinske beseda ´tolerare´, ki pomeni nositi ali prenašati in ´tollere´, kar pomeni dvigati. Druge ljudi in njih preprièanja naj bi torej prenašali, z njimi ´potrpeli´ tako, kot nosimo neko breme ali kot prenašamo nadležen glavobol. Njen pomen je negativen. To ni kršèanska krepost.

Kot katolièani imamo dolžnost, da smo do vseh ljudi, ne glede na njihovo preprièanje, pravièni, dobrohotni, usmiljeni, potrpežljivi in da jih skušamo razumeti. Nam ni naroèeno, naj jih ´prenašamo´, marveè da jih ljubimo, kar je veliko težja naloga. Jasno je, da je strpnost v demokraciji pomembno praktièno naèelo. V veèini primerov je to dobro in potrebno. Vendar pa je greh biti strpen do laži o naravi èlovekove osebe. Enako težko zlo je strpnost do zla v družbi. In èe uporabljamo strpnost kot izgovor, da ne ljubimo Jezusa in da o njem ne prièamo v našem osebnem življenju in v javnih dejanjih, to ni civilizirano dejanje. To je ena od oblik strahopetnosti.

Spomnimo se, da je srènost, pogum ena od kršèanskih kreposti. V pismu apostola Jakoba beremo: »Ne bodite samo poslušalci besede, temveè se po njej ravnajte, da ne boste sami sebe varali.« (1, 22). Na drugem mestu podobno trdi Jakob, da je: » /.../ vera brez del prazna.« (2, 20) In Jezus sam nam naroèa: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje uèence. Kršèujte jih v imenu Oèeta in Sina in Svetega Duha in uèite jih spolnjevati vse, kar sem vam zapovedal.« (Mt 28, 19). Jezus ni rekel: »Storite to, razen èe ste v šoli.« ali » ... razen èe ste Amerièani.« Naroèil je: »Naredite vse narode za moje uèence.« In govoril je tebi in meni, prav zdaj, v našem èasu.

Kako naj bo omenjena Jezusova zapoved v skladu z idejami kot sta medverski dialog in mir? Katolièani, ki v resnici poglabljajo svoje kršèanstvo, ki ga razumejo in ljubijo, verujejo naslednje:

1. Vsaka oseba, kot božji otrok, ustvarjen po Njegovi podobi, ima svoje nedotakljivo dostojanstvo in nekatere neodklonljive pravice. Nobena druga oseba ali oblast nima avtoritete, da bi tem pravicam delala nasilje.

2. Odkritosrèno spoštujemo sleherni drobec resnice in lepote, ki je utelešen v drugoverskih skupnostih. Ni dvoma, da nas vežejo družinske vezi z drugimi kristjani ter posebna spoštljivost do Judov, kot naših starejšh bratov v veri. Prav tako moramo iskati in graditi medsebojno spoštovanje z muslimani, ki se priznavajo za potomce Abrahama. Naša dobra volja pa naj se raztegne do vseh izrazov èloveštva, ki išèe Boga, posebno še do velikih verskih tradicij vzhoda, kot so budizem in hinduizem.

3. Nikdar in nikoli ne bi smeli spregledati dejstva, da imajo vse vere nekaj elementov resnice, a niso vse enake. Samo Jezus Kristus je Gospod. Samo Jezus Kristus je pot, resnica in življenje in nihèe ni rešen, razen po njem, in to celo ljudstva, ki ga ne poznajo ali ga ne sprejemejo po imenu. Ne obstaja druga pot do Oèeta, razen po Jezusu Kristusu.

4. Le katoliška Cerkev je v vsej polnosti cerkev Jezusa Kristusa in zato uèi z njegovo avtoriteto.

5. Cerkev ima dolžnost oznanjati Jezusa Kristusa in razlagati resnico božjega razodetja. Vendar ne sme nikogar siliti, da bi veroval resnico, ker bi s tem kršila èlovekovo osebno pravico in izdala sporoèilo evangelija. Z drugimi besedami, vsak èlovek je svoboden, da sprejme ali zavrže odrešenjsko sporoèilo.

6. Nenazadnje, vsak èlovek ima pravico do svobode vesti in resno dolžnost, da sledi svoji vesti. A vest se ne razvija v vakumu. Vest ni nikdar le vaja o osebnih mnenjih in okusih. Vsaka oseba je dolžna oblikovati svojo vest v luèi božje resnice. Za vse može in žene vseh starosti in kultur pa je resnica o Bogu in o èlovekovi osebi oznanjana v vsej polnosti samo v katoliški veri.

Izbira našega verskega preprièanja ni stvar le tega sveta, marveè tudi prihodnjega. Bog nas je ustvaril za nebesa, a tja lahko pridemo, èe živimo kot žive prièe, tukaj in zdaj. Naša dolžnost je slediti resnici, jo živeti in oznanjati drugim. To pomeni, da moramo spoštovati preprièanja in dostojanstvo drugih ljudi in sodelovati z njimi pri gradnji bolj èloveškega sveta. Vendar ne smemo nikoli dovoliti, da bi nas to ustavljalo pri prièevanju in širjenju evangelija Jezusa Kristusa z našim slehernim dihom. Edina resnièna garancija èlovekove svobode je Bog in najbolj ravna pot do Boga vodi skozi križ Jezusa Kristusa.

Prej sem omenil imena Edith Stein, Dietricha Bohnhofferja, èlane gibanja Bele rože in Aleksandra Solženicina. Vabljivo bi bilo misliti o njih kot o junakih, ki so živeli v ekstremnih razmerah, v razliènem èasu in zato daleè od naše izkušnje. Vendar danes je vaš èas in ta ni tako zelo drugaèen.

Besedilo celotnega èlanka lahko preberete na http://es.catholic.net/sicatholicnet/613/2012/.