Catholic.net - Verska strpnost in skupno dobro

Verska strpnost in skupno dobro - 2.del

Spomniti se hočem imen nekaterih žena in mož iz našega časa, ki so bili vaših let, ko so se odločili.

Edith Stein je bila rojena v Nemčili leta 1891, v pravoverni judovski družini. Zgodaj v življenu je izgubila vero v Boga. Imela pa je izredno bister um in pravo lakoto po globljih vprašanjih o svetu. Tako je postala učenka in nato pomočnica filozofa Edmunda Husserla. Pri svojih tridesetih letih je bila ena od najbolj obetavnih mladih evropskih izobražencev.

Poleti leta 1921 ji je prišel v roke izvod žvljenjepisa svete Terezije Avilske. Prebrala ga je v eni noči. Kasneje je napisala: »Ko sem zaprla knjigo, sem si rekla: ´To je resnica.´« Šest mesecev kasneje je bila krščena v Kristusa kot katoličanka. Želela je vstopiti v samostan, a so ji njeni duhovni vodniki to odsvetovali. Rekli so, naj ostane v laičnem svetu in uporablja svoj intelekt in učiteljski dar tako, da bo druge vodila h Kristusu.

To je delala do leta 1933, ko je nacistični Tretji rajh prepovedal poučevati vsem, ki so bili judovskega izvora. Tedaj je Edith Stein stopila v red karmeličank, kjer je nadaljevala s svojimi raziskavami in znanstvenim delom. Ko je leta 1939 postal antisemitizem v Nemčiji še bolj zagrizen, je zapisala: »Prosim Gospoda, naj sprejme moje življenje in mojo smrt ... z namenom, da bo Gospod sprejet po svojem ljudstvu in da pride Njegovo kraljestvo v slavi, za rešitev Nemčije in za mir na svetu.«

Avgusta leta 1942 je Gestapo zaprl Edith Stein in veliko drugih judovskih katoličanov kot represalijo proti katoliškim škofom, ki so javno obsodili nacistični rasizem. Odpeljali so jo v Auschwitz, kjer so jo usmrtili s plinom. Oktobra 1998 jo je papež Janez Pavel II. razglasil kot svetnico, spoznavalko in mučenko katoliške vere, pod njenim redovnim imenom: Terezija Benedikta od Križa.
Stein se je odločila, da se spoprime s svetom s pomočjo svojega uma, s prepričevanjem, s srcem in z molitvijo.

Drugi so sprejeli podobno izbiro z drugačnimi sposobnostmi. Mladi luteranski pastor Dietrich Bonhoeffer je kot odpor proti Adolfu Hitlerju med nemškimi protestanti organiziral gibanje ´Izpoved Cerkve´. Imel je možnost, da bi se rešil s tem, da bi študiral in učil v Ameriki. A se je vrnil v Nemčijo, da je lahko aktivno deloval proti nacističnemu režimu. Bil je zaprt in obešen le nekaj mesecev pred koncem vojne.

Ni bil edini. Sofijo in Hansa Scholl skupaj s Krištofom Probstom in več drugimi mladimi nemškimi univerzitetnimi študenti je Tretji rajh umoril leta 1943 in sicer zaradi sodelovanja v nenasilnem protinacističnem gibanju Bela roža. Tako oba Scholla kakor Probst so imeli krščansko vzgojo. Probst pa je malo pred usmrtitvijo vstopil v katoliško Cerkev.

Naj zaključim še z enim primerom. Proti koncu druge svetovne vojne je v Rusiji mlad kapitan sovjetske vojske storil napako, da je leta 1945 v zasebnem pismu kritiziral Jožefa Stalina. Za ta zločin je moral prestati osem let ječe in nato še tri leta eksila. Vendar se je izkazalo, da je bila ta njegova preizkušnja porazna za sovjetski režim. Na podlagi lastnega trpljenja, ki ga je

Verska strpnost in skupno dobro - 2.del

prestal v Gulagu, in trpljenja tisočev podobnih žrtev, ki jih je srečal tam, je postal Aleksander Solženicin eden od velikih pisateljev dvajsetega stoletja in eden od velikih sodobnih borcev za svobodo človeka.

Kar naredi pri Solženicinu najgloblji vtis, je njegova krščanska duhovnost. V Gulag je prišel kot ateist, ko pa je po več letih stopil iz njega, je bil kristjan. Kar je videl v sovjetskih koncentracijskih taboriščih, vključno preganjanje in umore desettisočev vernikov, ga je spremenilo za vedno.