Tudi jaz sem kristjan!

Prejšnji ponedeljek sem moral v Zaragozo. Kot navadno sem vzel vlak. To je počasen krajevni vlak, s katerim pa se rad vozim. Čas ni vse. Vožnjo lahko porabim za razmišljanje, za molitev, za branje … Razen na krajih, kjer tračnice povabijo vagone, da plešejo ples sv. Vida. Potnikov je malo. Tokrat pa sem doživel dve presenečenji: v Zaragoza smo prišli pol ure prej in sicer v novih vozovih.

Vstopil sem v enega od teh voz, v oddelek, kjer so po štirje sedeži okrog štirih mizic. Bilo nas je sedem potnikov. Sedeli smo vsak zase. Preden pa smo pripeljali na postajo Sagunta, me je eden od potnikov, ki je sedel pri drugi mizi nasproti mene, nepričakovano vprašal: “Ali ste vi oče Salaverri?”

“Res sem. Kdo ste pa vi?”

“Se ne spomnite? Sem Wadi, Palestinec!”

Wadi! Koliko spominov! Bilo je leta 1973. Takrat sem bil predstojnik skupine mladih redovnikov marianistov, ki so študirali na univerzi v Zaragoza. Nekega dne se pojavi od nekod nek Palestinec star 24 let, ki je prišel, da bi študiral za živinozdravnika. Ubožec je bil brez vsega. Zdel se nam je “dober človek”, pa smo ga “posvojili”. Imeli smo prosta stanovanja in ena usta več pri mizi so se komaj poznala. Povrhu je bil še katoličan.  Tako je med nami živel štiri leta, končal študije, se zaljubil v neko Španko in oče Edvardo ju je poročil.

Od takrat ga nisem več videl. Pripovedoval mi je o svojem življenju. Z ženo sta odšla v Palestino. Imata šest otrok, starejši štirje so se že osamosvojili. Najstarejša govori pet jezikov. Pred kratkim se je vrnil v Zaragozo. Ker sem precej naglušen, si predstavljam, da je vse to pripovedoval zelo glasno. Rekel je, da je našel Španijo precej spremenjeno in da mu je težko zanjo.

“Poglejte, včeraj sem šel v nekem mestu v Valenciji k deveti maši in nas je bilo komaj petnajst vernikov … in jaz, ki jih imam že 58, sem bil najmlaši med njimi.”

Potem sva se menila o položaju v Palestini in kako so tam kristjani med seboj zelo povezani… Pa se nenadoma dvigne eden od dveh priletnih mož, ki sta sedela pri sosednji mizi in pravi:

“Oprostite, oče, da se vtikam, ampak nehote sem vse slišal…” Posegel je v pogovor. Vzel je iz žepa rožni venec in rekel, da ga je pravkar molil. Drugi, ki je sedel ob njem, je povedal, da je nočni častilec sv. Rešnjega Telesa … Pogovarjala sta z Wadijem in eden od obeh mu reče: “Veste, v Španiji je več kristjanov, kot si mislite.”

Pri teh besedah se dvigne s svojega sedeže nek brkat, velik in močan mož kakih štiridesetih let: “Tudi jaz sem kristjan!” Potem pa spet sede in molči.

Na moje presenečenje se oglasi takrat iz drugega konca neka, še mlada gospa in reče na glas: “Tudi jaz sem kristjanka.”

Priznam, da sem bil vesel. Nedaleč je sedelo mlado dekle. Ker mi je kazala hrbet, nisem mogel videti njene reakcije. Prišel pa mi je na misel članek, ki ga je pred kratkim napisal za ABC Antonio Burgos z naslovom: “Zlesti iz drugih omar” (“Salir de los otros armarios”). Ali smo španski katoličani sposobni zlesti iz omare svoje strahopetnosti? Bog daj, da bi bili …