Novo oxfordsko gibanje? Intervju s Scottom Hahnom

V: Od srede 80 let je nastal pojav, katerega del ste tudi sami. Namreč, masovni prestop ameriških protestantskih pastorjev in intelektualcev v katoliško Cerkev, katerega ste sami poimenovali kot ´novo oxfordsko gibanje´. Kateri so bili najpogostejši razlogi za vsem tem?

O: Pojav spreobrnitve k katolištvu je prisoten že kar nekaj časa. John Henry Newman se je spreobrnil v prejšnjem (devetnajstem) stoletju in njegova spreobrnitev je privedla s seboj na tisoče spreobrnjenih. Na stotine duhovnikov in redovnic je svojo spreobrnitev pripisalo prav Newmanu. Pred stotimi leti, leta 1896, se je spreobrnil Soloviev, ki je ´ruski Newman´. Rekel bi, da je to, kar se je dogajalo v osemdesetih in devetdesetih letih, neke vrste ameriški pojav. Mislim, da sta 1985 in 1986 leti, ko smo začeli prihajati mi. To je bila decentralizirana stvar. V preteklosti so bile prisotne velike osebnosti kot – Newman, Rabbi Zolli. Rekel bi pa, da je značilnost ´Novega oxfordskega gibanja´ prav decentralizacija. Imate na stotine intelektualcev, pastorjev in duhovnikov, ki so predani evangeličani.

Mislim, da razlog za to leži v tem, da se po reformaciji – po 500 letih in 26.000 kasnejših denominacijah - veliko evangeličanov sprašuje, ´kaj je trajnega v oblikah krščanstva?´. Poleg tega je Cerkev nadnacionalna. To je hkrati prednost in slabost Cerkve. Sama banalnost naše ameriške liturgije je odsev genialnosti in moči katolištva, ki se je prilagodilo naši kulturi.

Katoliška Cerkev nam tudi dovoljuje prepoznati, da je preko bojnih linij, tvoj ´sovražnik´ hkrati tudi tvoj brat v Kristusu, nad razlikami tekmovalnih nacionalnih interesov, zaradi katerih se borita. (Kot je dejal Chesterton, ga je šele katoliška vera naučila prepoznati vrlino patriotizma pri njegovih sovražnikih.)

V: Koliko je protestantskih pastorjev, ki jim trenutno pomagate pri sprejemanju katoliške vere?

O: Dejal bi, da to število presega do zdaj nekaj sto pastorjev …

V: Ali je to večinoma preko interneta?

O: Ne, preko telefona, osebnega pogovora, preko tega, da naročajo moje knjige in kasete. Potem pa je tu seveda tudi internet. Dejal pa bi, da sta pri večini vodilna posrednika knjige in kasete. (Protestantski duhovniki so predvsem bralci.)

V: Kateri bi bili konkretni razlogi, za katere bi rekli, da jih  najpogosteje navajajo?

O: Rekel bi, da je za pastorje motiv predvsem iluzija avtoritete, ki smo jo morali ohraniti pri razlagi svetega pisma, nato pa tudi ustvariti neko vrsto moralne avtoritete v cerkvi, kar pomeni v osnovi preprosto ´moja interpretacija nad tvojo´. Tako se na koncu počutiš, kot da se ´igraš Cerkev´, ´razvijaš´ učenje morale, ´razvijaš liturgijo´. Ves čas so ponovno izumljali kolo, pa jim je nastal osmerokotnik. Tako se vsak pastor slej ko prej prične počutiti kot papež. Morda ne trdi, da je nezmotljiv, vendar se tako obnaša – saj se mora, če hoče obvladovati ljudi. Mislim, da mnogo pastorjev prepozna dejstvo, da smo v doktrini, v morali in v liturgiji prepuščeni sami sebi in nalogi nismo dorasli. Spoprijeti se je treba z duhovnim napuhom. Ta ni zavesten, ni nameren, je pa skoraj neizogiben, ko je potrebno sprejemati te  vrste odločitve brez neke osnove v nadnaravni avtoriteti.

V: Koliko katoličanov ´jezdi na valu´ protestantske vrnitve v Cerkev. Tisoči? Ali bi bilo to pretiravanje?

O: Dejal bi, da desettisoči.

V: Desettisoči katoličanov?

O: Pravimo jim spreobrnjenci. V tem vidim pravo revitalizacijo Cerkve, ravno toliko – morda pa celo bolj – kot ´spreobrnjencev´. Ponovni spreobrnjenci imajo pogosto globljo zavest katoliške kulture. Ponovno se vrnejo (v katoliško Cerkev, ki so jo v preteklosti zamenjali za protestantske denominacije) z evangelijskim zanosom, s karizmatičnimi darovi. Morda ob vrnitvi na nek nov način cenijo sv. Pismo – vendar se vračajo. In vračajo se s svetim zanosom.

V: Naslednje vprašam, ker prihajate iz evangeličanske tradicije. Nekateri katoličani so poudarjali domnevni kulturni vpliv kalvinizma, še posebej v ZDA. Nekateri ga krivijo za vse – od iztrebitve ameriških Indijancev do smrtne kazni. Ali zaznavate bodisi pozitiven ali negativen kalvinistični vpliv?

O: Kalvinizem bi identificiral kot neke vrste verski individualizem, vendar je sam kalvinizem le simptom globljega problema, ki se pojavlja na površju v bolj prodorni in radikalni obliki. Govorim o problemu nominalistične filozofije, oziroma kakor se pogosto imenuje – ´via moderna´.

Tomisti so bili definirali naravni zakon kot izraz božjega intelekta. Bog po svojem intelektu pozna narave, ki jih je ustvaril, in ve kaj te narave potrebujejo, da bi bile popolne in izpolnjene. Zakoni izhajajo iz njegovega intelekta in se zato ujemajo s tem, kar potrebujemo, da smo srečni, izpolnjeni, popolni. Po - ´via antiqua´ so zakoni in avtoriteta predpogoj za svobodo in izpolnitev.
Nasprotno je William of Ockham v letih okrog 1300 zakoreninil zakon v Božjo voljo na tak način, da postane zakon arbitrarna vsilitev volje višje moči. Imamo dialektičen odnos polariziranih napetosti med avtoriteto in svobodo, med zakonom in mojo lastno osebno naravo. Iz tega nujno sledi Machiavelli, saj v nekem smislu vladarji posnemajo Boga.

Za primer poglejte Hobbesov ´Leviathan´ ali Russeaujevo ´Pogodbo´. ´Divjaki´ morajo čim prej ugotoviti, kako priti iz ´sistema´, da pobegnejo brezobzirni moči Leviathana. Vse to pomeni na eni ravni ločevanje od svete Trojice, na drugi pa od družine. Zakone so tradicinalno dojemali kot izraz volje ljubečega Očeta, da bi ohranil in izpopolnil življenje svojih otrok, življenje, ki ga je ustvaril. Ko se enkrat odmaknemo od samostanskih, družinskih in Trinitarnih pogledov na zakon, ki sta jih sistematizirala Bonaventura in Tomaž, ustvarimo filozofski sistem nezaupanja, razlago sumničenja in bomo gledali z nezaupanje in sumom na vsakogar, ki ima avtoriteto in posreduje resnico. Alergični smo na avtoriteto, ne zaupamo avtoriteti, zato je naravno, da se bo razdrlo očetovstvo, da bo propadla družina. Kalvinizem je bil le vmesna stopnja. Moramo obnoviti enotnost od zgoraj prek svete Trojice, od spodaj prek družine in s Cerkvijo, ki posreduje med njima.

V: Pa rahel premik v kontekstu: dejali ste, da mislite, da moramo porušiti zid med dogmatično teologijo in razlago svetega Pisma ...

O: Predlagam, da je biblična teologija način teološke razlage v luči dogmatičnih resnic, kot jih je učila Cerkev, vendar s pogledom na tekst, ki ga moramo razglasiti, moliti in o njem teologizirati. Ne morete razlagati svetega Pisma ne-teološko, ker je vsebina svetega Pisma teološka. Biblijo je potrebno razlagati na teološki samozaveden način, vedno iskati, da iz teksta izvlečemo teološke kategorije, ki so tam prisotne tako eksplicitno kot implicitno in jim dopustiti, da preoblikujejo tvoj pogled. Ta proces je ekleziastičen dogodek. Irenej je pogosto imenovan ´prvi sistematični teolog´, vendar je bil njegov sistematičen princip organizacije svete zgodovine (Heilsgeschichte, če ga želite tako imenovati) ali oikonomiia, v bistvu zgodovina odrešenja. Leta 1987 je tajnik mednarodne teološke komisije (International Theological Commission), Philippe Delhaye, dejal nekaj izrednega – da smo šele v 16 stoletju začeli ločevati med ´teologi´ in ´razlagalci´. V zlati dobi teologije v 13. stoletju Bonaventura in Tomaž nista videla sebe kot ´teološka´ razlagalca ali ´biblijska´ teologa, ker obeh pojmov nista ločevala. Večino svojih dni sta preživela v razredu, kjer sta poučevala ´Sacra Pagina´, vendar sta vedno izpostavljala teološki vpogled ali resnico. Kardinal Ratzinger je dejal, da je sveto Pismo vzor, model teologije, da so biblijski pisci ´normativni teologi´. Ponavlja, kar je pontifikalna komisija dejala leta 1980 o Bibliji in Kristologiji, da nam Biblija daje ´referenčni jezik´ za teologijo.

V: Slišal sem, da ste se v svojem teološkem predlogu navezovali na Paula Ricoeurja. Na kaj konkretno ste se navezovali?

O: Zgodovino in filozofijo moramo razumeti v resnični Trinitarni luči, na tak način, da ne zavrača le zasužnjenja v filozofske sisteme, marveč tako, da se bo biblijska teologija preobrnila, da bo oplodila in prodrla v sodobno filozofijo. To je zame tisto, po čemer Ricoeur kliče, ko pravi, da lahko filozofija zastavi toliko vprašanj, kolikor jih ne more odgovoriti in kako lahko sama sebe privede v bankrot – katerega jasen izraz je postmodernizem, ko pišejo tekste ljudje, ki pravijo, da lahko teksti pomenijo le to, kar bralci hočejo, da bi pomenili. Zdi se malce brez pomena napisati knjigo, ki pomeni le to, kar bralci hočejo, da bi pomenila … To kaže na propad razsvetljenstva, racionalizma in idealizma. Čas je, da Cerkev vzgoji vernike, da bodo mislili predvsem v smislu nadnaravne skrivnosti vere, da napravijo teologijo ´Regina scientarium´ (kraljico znanosti), vendar kraljico, ki se približa in deli svoje bogastvo z vsemi svojimi podložniki – tako da postanejo filozofija, zgodovina, naravne in socialne znanosti prežete in preplavljene z lučjo nadnaravnega, ki prihaja skozi skrivnosti vere in končno od blagoslovljene Trojice.

V: Zdi se, da narašča zanimanje za evropskega teologa Hans Urs von Balthasarja v ZDA. Celo na Berkeleyu. Se tudi vam zdi tako?

O: V ZDA odkrivajo Von Balthasarja v ´Katoliški teološki družbi Amerike´, itd. Vendar ne verjamem, da je to odkritje nekega ´novega sistema´, ki bi zamenjal ´starega´ kot npr. transcendentalni tomizem po Lonerganu ali Kungu ali Schilebeeckxu ali kogarkoli želite izbrati. Zdi se mi, da je bolj to, da Balthasar pomaga ljudem odkriti resničen nadnaravni značaj naše vere, da nakaže, kako je vera pred teologijo – in višja od nje. Teologija je ´fides quaerens intellectum´, vendar pa je, kar zadeva vero, neka prioriteta. Von Balthasar ni sistematik, je teolog, ki jasno podreja teologijo veri. V reformaciji je bilo moč identificirati vero s teologijo, tako da je tvoja cerkev zavisela od tega, kateri sistem teologije si priznaval. Z Luthrom si bil luteranec, ker je bila tvoja vera ´luteranska´, vera je bila v bistvu zreducirana na osnovna teološka izhodišča vere. Katoliška Cerkev pa je to vedno razlikovala:  vera je to, kar je razglašeno, vera je to, kar se uči v katehezi Cerkve; nato pa ljudje iščejo razumevanje vere na različne načine, z avgustinsko šolo, s tomisti, s skotisti, itd. Von Balthasar želi ´svetnike-teologe´, teologe, ki bolj častijo kot razglabljajo, ki ljubijo toliko kot ´razmišljajo´. In zame je očarljiva prav ta, nekaka duhovna lakota, ki jo on teši. Mislim pa, da je napisal preveč, da bi mogel ustvariti neko enotno šolo. Napisal je več kot bi nas večina lahko prebrala v enem življenju, celo če ne bi brali nič drugega kot Von Balthasarja. Ravno tako ni poučeval. Mislim torej, da je odličen, globok, čudovit … ni pa jasen. Poučevanje, učenje te prisili, da razjasniš svoje ideje, tako da ti ljudje zares lahko sledijo – tako, da te ne le razumejo, temveč tudi vedo, da te razumejo, ne le mislijo, da te ´morda´ razumejo. Večkrat ugotavljam, da balthasarianci nasprotujejo drug drugemu ravno zato, ker on svojih idej ni podal jasno in natančno.

Kar je Von Balthasar ohranil, prav kakor De Lubac, je bil občutek skrivnosti. Vendar pa sem prepričan, da ju Mathias Scheeben prekaša … In to kot trden tomist. Ne pravim, da Scheeben spada na kak pedestal, da bi ga morali suženjsko posnemati. Vendar je potreba njegov prvotni uvid še docela izkoristiti: dopustiti skrivnostim Boga, da vodijo in oblikujejo našo rabo filozofije in teologije tako, da filozofija teologiji ne bo določala oblike. In da dovoljuje najvišji vseh skrivnosti, Trojici, da ima odločilen vpliv na način, kako sistematiziramo in razglabljamo o skrivnostih Boga ´ad extra´. V svojem klasičnem delu »The Mysteries of Christianity« (Skrivnosti krščanstva) Scheeben predstavi prošnjo, klic, izziv teologom, naj sistematično organizirajo svojo predstavitev, njihovo razumevanje skrivnosti v smislu, da izhajajo iz skrivnostih samih raje kot iz enega ali drugega filozofskega sistema. Hkrati pa se osebno močno nagibam k večni filozofiji sv. Tomaža. Nimam alergije ali odpora do sholastike kot nekateri drugi.

V: Zdi se, da kar precej poudarjate vlogo Trojice.

O: Mislim, da je preko von Balthasarja in De Lubaca in celo samega Ratzingerja prisotna povrnitev k skrivnosti svete Trojice. Novi katekizem je opravil bolje kot vsi prejšnji magisterialni dokumenti kateheze, razjasnjevanje, kako vse skrivnosti vere, v katere verujemo, izvirajo iz in so povezane s Trojico kot izvorom in vrhom vseh skrivnosti. Trojica sama zares zajema osnovno identiteto Boga: skrivnost Boga je osebna ´communio´, še bolj kot to pa je družina. Janez Pavel II je dejal, da Bog v svoji najgloblji resnici ni osamljenost ampak družina. Saj je v Bogu očetovstvo, sinovstvo in bistvo družine, ki je ljubezen.