Konservativnost ali le zvestoba

Menjava papežev je zopet razodela, da je Cerkev postavljena na edinstveno svetovno vidno mesto, kot znamenje, ob katerem se lahko opredelimo za ali proti, le spregledati ga ne moremo. Za samo Cerkev je to velika odgovornost, ki se je močno zaveda tudi Benedikt XVI. Njegov nastopni govor jo razodeva v vsakem stavku. Cerkev je nosilka edinstvenega, neprimerljivega in neminljivega, dokončnega Božjega sporočila in povabila, namenjenega vsakemu človeku. To je sporočilo o Božji ljubezni do slehernega človeka in povabilo v njegovo novo izvoljeno ljudstvo.

V večini primerov so ljudje na to sporočilo odgovorili s prijazno pozornostjo. Slovo od Janeza Pavla II. je bilo edinstveno oznanjevanje in pričevanje krščanske vere in upanja. Veliki oznanjevalec in zagovornik »nove evangelizacije« je izpričal resničnost pregovora, ki pravi: »Kakršno življenje, takšna smrt.« Bil je pričevalec vere in upanja tudi v svoji smrti. Kritiki papeža in Cerkve pa so se spet oglasili ob nenavadno hitri izvolitvi Benedikta XVI. in novega papeža pospremili z očitkom konservativnosti.

Katoliška Cerkev in vse druge pristne krščanske Cerkve izhajajo iz prepričanja, da je sporočilo, ki ga posredujejo svetu, Božje razodetje. Jezus Kristus ni eden izmed številnih utemeljiteljev verstev in ni primerljiv z njimi, tudi če je v kaki točki - posebno moralni in duhovni - njegov nauk podoben njihovim. V Jezusu Kristusu se je na edinstven in neprimerljiv način enkrat za vselej in dokončno razodel Bog sam. Cerkev lahko to razodetje samo varuje in razlaga glede na potrebe in vprašanja časa in prostora, v katerem živi, ne more pa ga spreminjati, če se noče izneveriti Bogu in sebi.

Apostol Pavel je to lepo povedal: »Mi vsaj nismo kakor množica tistih, ki kupčujejo z Božjo besedo. Mi govorimo iz iskrenosti, kakor iz Boga, pred Bogom, v Kristusu« (2 Kor 2,17). Za trgovca je povpraševanje odjemalcev in zadovoljnost kupcev najvišji ukaz. Zato streže njihovemu okusu in željam. Pa ne samo trgovci. Trgovska miselnost je danes zajela tudi druge sloje. Politiki izpolnjujejo želje svojih volivcev, tudi če gre dolgoročno to na škodo volivcev samih. Lep primer tega je energetska potrata in onesnaževanje okolja. Politiki si ne upajo sprejeti ukrepov, ki bi onesnaževanje zajezili, ker bi taki ukrepi bili nepriljubljeni. Tudi glasila se podrejajo okusu in pričakovanjem bralcev, poslušalcev in gledalcev. Objavljajo predvsem tisto, kar se »prodaja«, nemalokrat na škodo resnice in pravičnosti.

Ta svet, ki je pripravljen z vsem trgovati in sklepati kompromise, če »nese«, se sedaj jezi na Cerkev, ki tega iz zvestobe sebi in tistemu, ki jo je poklical v življenje, ni pripravljena početi. Tu je bistvo očitkov konservativnosti. Cerkev ima na temelju Božjega razodetja moralno zahtevno in visoko duhovno podobo o človeku in njegovem dostojanstvu in je ni pripravljena prodati za »skodelo leče« minljivega in neprepričljivega kompromisarstva s sodobnim uživaštvom in porabništvom, kjer je telesno dobro počutje in užitek najvišji ukaz in to tudi za ceno umora nerojenega otroka ali umirajočega neozdravljivega bolnika.

Na to, kar Cerkvi očitajo z izrazom »konservativnost«, je ta lahko samo ponosna. Pomeni, da je ena izmed redkih ustanov sodobnega sveta, ki ji zvestoba sebi, svojemu poslanstvu, svojim odgovornostim in nenazadnje Bogu samemu pomeni več kakor vse, kar ji ponujajo v zameno za nezvestobo sebi: puhlo novinarsko hvalo in mogoče celo kakšno zelo visoko mednarodno priznanje, zanesljivo pa izgubo verodostojnosti in s tem same sebe. Sodobni svet, kjer se vse maje in vse postaja negotovo, pa potrebuje ravno tako Cerkev, kakršna je tudi po zaslugi papežev. Ko bi še ona ne vedela več, kdo je in kaj je res in prav, bi pa res postala nezanimiva in nepotrebna.

Na svoji dolgi zgodovinski poti je Cerkev naletela na številne in nevarne sovražnike. Med najbolj nevarnimi pa so na videz dobrohotni svetovalci, ki pravijo, naj malo zniža svoje visoke norme in zahteve in svojo ponudbo »prilagodi« povpraševanju duhovno nezahtevnih »odjemalcev«.

S tem nočem reči, da je v dosedanji cerkveni ureditvi vse enako bistveno in da je Cerkev možnosti legitimnih in potrebnih sprememb že izčrpala. Toda o tem bo najprej razmislila in odločila sama, nikakor pa ji tega ne morejo narekovati od zunaj tisti, ki jim vrednote Božjega kraljestva nič ne pomenijo in njene bistvene vere v Boga in Jezusovo zamisel o človekovem dostojanstvu ne delijo.