Poseben zaklad milosti

Papež je v letu evharistije odprl vse zaklade milosti Cerkve

V letu evharistije je papež Janez Pavel II. z možnostjo pridobitve odpustkov odprl poseben »zaklad milosti«. Prav na božični praznik lansko leto je Apostolska penitenciarija po njegovem navodilu izdala odlok o odpustkih v tem letu evharistije, kar naj bi pomagalo k »poglobljenemu spoznanju« in »k bolj močni ljubezni do neizrekljive ´skrivnosti vere´«.

Kaj moramo storiti?

Papež je želel obogatiti nekatera bogoslužna dejanja in pobožnosti do najsvetejšega Zakramenta z odpustki. Ob navadnih pogojih, ki za odpustke veljajo vedno, lahko v tem letu pridobi odpustek:

1. tisti, ki pozorno in pobožno prisostvuje svetemu opravilu ali pobožni vaji v čast najsvetejšemu Zakramentu, slovesno izpostavljenemu ali shranjenemu v tabernaklju;

2. kleriki in drugi, ki molijo brevir po dolžnosti, prav tako pa tudi drugi, ki ga molijo iz pobožnosti, kadarkoli ob koncu dneva molijo večernice in sklepno molitveno - uro pred Gospodom, navzočim v tabernaklju, in to ne glede, ali molijo skupno ali posamič.

Kaj so odpustki?

Od časa do časa - ob svetih letih, na dan vernih duš, ob praznovanjih življenjskih zavetnikov - Cerkev odpre (to je papežev privilegij) svoj posebni »zaklad« milosti, kar imenujemo odpustke, da bi posamezniku pomagala pri težkem boju s časnimi posledicami greha (kaznimi za greh). Papež Janez Pavel II. je čudovito opisal ta zaklad Cerkve v svoji buli ob odprtju jubilejnega svetega leta 2000: »Sicer pa razodetje uči, da kristjan na poti spreobrnjenja ni sam. Njegovo življenje je v Kristusu in po Kristusu s skrivnostno vezjo pridruženo življenju vseh kristjanov v nadnaravni edinosti s skrivnostnim telesom.

Tako se med verniki obnavlja čudovita izmenjava duhovnih dobrin, v moči te izmenjave pa svetost enega podpira svetost drugih, celo prek škode, ki jo je greh enega povzročil drugim. Nekatere osebe pustijo za seboj nekak presežek ljubezni, prestanega trpljenja, čistosti in resnice, ki zadolžuje in podpira druge. Gre za resničnost ´namestništva´, na katerem je utemeljena celotna Kristusova skrivnost« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Zaklad »polnijo« molitve in žrtve svetih, ki zase ne potrebujejo več svojih dobrih del. Ta »presežek« se potem razdeljuje tistim, ki si z omenjenimi pogoji pridobijo popolni ali delni odpustek časnih posledic greha zase ali ob določenih primerih za rajne.

Seveda ta pomoč ne odvezuje od osebne zavzetosti pri konkretnem odpravljanju posledic grehov, a je v veliko pomoč. Saj nas ne Bog ne Cerkev ne moreta zamenjati, ko gre za našo svobodno odločitev za spreobrnjenje, a Cerkev, ki zagotavlja »občestvo v pokori«, nas osvobaja osamljenosti pri tem nujnem in odgovornem odgovoru usmiljenemu Bogu, ki nam pri zakramentu sprave odpusti krivdo in večne posledice naših grehov. Pri tem še posebej velja poudariti, da smo pri tem trajnem spreobračanju lahko pomočniki tudi našim rajnim, ki so še v vicah, kar pomeni, da se v zemeljskem življenju s pokoro niso zadostno očistili časnih posledic svojih grehov in se jih morajo očiščevati po smrti. S popolnim odpustkom zanje jim lahko priskočimo na pomoč.

In kaj so osnovni ali navadni pogoji?

Seveda pa je treba poudariti, da so za dosego teh milosti odpustkov potrebni določeni pogoji. Poleg posebnega pogoja, ki se spreminja (npr. ob dnevu vseh svetih je to obisk pokopališča ali župnijske cerkve z molitvijo za rajne; za to leto evharistije je to ena izmed zgoraj naštetih možnosti), je treba izpolniti tudi navadne pogoje, ki so: najprej popolna nenavezanost na greh, ki se izraža v dobro obhajanem zakramentu sprave ter resnični notranji drži svobode pred vsem grešnim, vsaj v tistem trenutku, ko opravljamo druge pogoje, za popolni odpustek (če te popolne nenavezanosti na grešne stvari ni, lahko pridobimo samo delni odpustek); drugi redni pogoj je obhajilo in tretji molitev po namenu svetega očeta (vera, očenaš, zdravamarija in slava Očetu).