Izjemni časi

Po internetu kroži razmišljanje o današnjem času. Pravi, da se naš svet, poln tehnologije in velikega napredka, nahaja na pragu nove spremembe, ki se bo zgodila, ko ne bo več Janeza Pavla II, saj svet ne bo mogel biti več isti brez njega. Toda ali ni res, da je stalnica v življenju tega velikega človeka ravno sprememba? In če je tako zdaj, ko še živi, ali ne bo tako tudi, ko bo umrl?

Kakšen je bil svet pred Janezom Pavlom II? Kakšna je bila Cerkev? Kakšen je bil vsakdo izmed nas? Ta papež nas je namreč spremenil – nas vse, za vedno. Zasedel je pontifikat sredi krize z energijo, hladno vojno, sredi strahu pred prihodnostjo, ki je izgledala negotovo in z velikimi črnimi oblaki na obzorju. Poln upanja, zagnanosti in življenjske moči je svetu, ki je začudeno opazoval poljskega kardinala, ki je pretrgal dolgoletno tradicijo italijanskih papežev, najprej rekel: »Naj vas ne bo strah ...«

Svet se je nedvomno spremenil v letih, v katerih Cerkev vodi Karol Wojtyła kot Janez Pavel II. Ko si nihče ni niti mogel predstavljati, kako bo izgledal konec komunizma in so največji optimisti napovedovali najmanj še eno krvavo in dolgo svetovno vojno, je papež posvetil svet (skupaj z Rusijo in predvsem Rusijo) Devici Mariji in od danes na jutri, brez prelite kaplje krvi, je komunizem pričel propadati in umirati, dokler ni izginil. »Naj vas ne bo strah,« je govoril iz vatikanskega balkona, ko je komaj prišel ...

Pod marijanskim geslom Totus tuus se je skupaj s svojim poslanstvom in z vsakim izmed nas izročil v roke presveti Devici, da bi nam v praksi pokazal resnično vdanost Mariji ... Neutrudno, pametno in bistroumno nas je ta človek, ki prihaja z Vzhoda, prenavljal. Potoval je po celem svetu in nobena ovira ni bila dovolj velika, da bi ga zaustavila, niti atentati, niti vojne, niti bolezni (ne njegove lastne ne bolezni drugih), niti nevihte, niti politika, niti režimi. Nič. On je bil trden in stanoviten. Vendar ga kot papeža niso zaznamovala le potovanja (čeprav je v vsej zgodovini Cerkve največkrat videni papež, tako v živo kot prek sredstev obveščanja). Z veliko jasnostjo in modrostjo je namreč napisal kopico enciklik, komentarjev, pridig, priporočil, dekretov, ki so resnično udejanili duha 2. vatikanskega cerkvenega zbora: posodobiti Cerkev.

In posodobiti Cerkev (danes to bolj jasno razumemo) ne pomeni žrtvovati resnic, načel in dogem, ki nam jih je na samem začetku podaril Bog sam, v čast neke prenagljene in slabo razumljene »modernosti«, ki je zahtevala in zahteva konec čistosti, celibata duhovnikov, spoštovanja življenja in podtikanje cele vrste zmot, da bi uničile vsakršno moralo. Ne, posodobiti Cerkev v duhu cerkvenega zbora in pod vodstvom Janeza Pavla II pomeni približati jo ljudem, oživiti zakramentalno življenje, napolniti jo z liturgično dinamiko, ki naj bo dogmatska in ki vsakega izmed nas vzpodbuja, da živi poseben in oseben odnos z Bogom; pomeni urediti cerkveno strukturo, da bi se lahko apostolsko delo hitreje razvijalo in širilo, odgovoriti na nemir tolikih duš, ki jih žeja po Bogu in božji milosti; pomeni bolj nam odpreti oči, da bomo lahko jasno videli, da je naša nebeška Mati in Mati Cerkve vedno prisotna, predana temu, da nas vodi k njenemu Sinu, našemu Gospodu, ki nas pričakuje v evharistiji.

Petindvajset let kasneje, kljub krizam, kritikam in preganjanju Cerkve, Janez Pavel II opazuje svet, v katerem je 40 odstotkov več katoličanov kot takrat, ko je pričel s papeževanjem. Opazuje vitalno Cerkev, posejano polje, zalito s krvjo tolikih mučencev dvajsetega stoletja, na katerem se bodo kmalu začeli kazati sadovi; opazuje Cerkev, ki se zoperstavlja aktualnim izzivom bioetike, morali, revščini, vojni in lakoti z mirnostjo, z novo krvjo, z zrelostjo, s Svetim Duhom, ki močno veje po celem svetu, Cerkev, ki jo vodijo veliki božji ljudje, s katerimi nam je bil dan blagoslov, da delimo naše življenje na tem svetu ...

Nedvomno je Janez Pavel II velik med velikimi. Papež takšnega kova, takšne volje, takšne drže ne more prenehati spreminjati sveta in ko njega ne bo več, se svet ne bo prenehal spreminjati, saj nikoli več ne bo isti. Znotraj Cerkve smo živeli izjemno obdobje Milosti pod okriljem papeža Janeza Pavla II.

V času njegovega življenja so skupaj z njim, z roko v roki delali za Cerkev izjemni svetniki, izrednega pomena za Cerkev. Poglejmo vrednost teh njegovih sodobnikov: Pij XII, Janez Pavel I in drugi papeži našega stoletja, pater Marcial Maciel, Lucija iz Fatime, škofje in kardinali, toliko vzornih duhovnikov, dejavnih in predanih laikov, katerih zasluge pozna le Bog, obrodijo pa sadove večnosti.

Pomislimo še na tiste, ki so končali svoje poslanstvo na tem svetu in ga iz nebes opazujejo ter vzpodbujajo: pater Pij, Mati Terezija iz Kalkute, Faustina Kowalska, Maksimilijan Kolbe, Edith Stein, José María Escribá de Balaguer, pater Rubio in toliko drugih novih svetnikov, že kanoniziranih ali pa zelo blizu temu. Če gledamo njihovo vrednost v luči vere, lahko ugotovimo, da resnično imamo in smo imeli med nami izjemne svetnike in prav gotovo bodo čez nekaj časa, 100, 200 ali 500 let, našo dobo primerjali z dobo svete Terezije Avilske, svetega Janeza od Križa, svetega Ignacija Lojolskega; takšnega kova so namreč naši sodobni svetniki. Ne moremo se prenehati zahvaljevati Bogu, da nam je poslal toliko svetnikov in svetnic. Kako je Bog ljubil naše generacije! Kaj nam je podaril s temi čudovitimi dušami! Res je, da je na svetu veliko zla in sprevrženosti, res pa je tudi, da je Bog prek svojih vdanih posameznikov zelo dejaven med nami, kajti kjer je obilo grehov, je izobilje Milosti.

Naš papež, naš pastir je neprestano sejal božje seme. Ko bo zanj prišla ura, da gre k počitku, ko ga bo Bog poklical, da zasede prostor med blaženimi (članek na internetu ne pravi zaman, da je Janez Pavel II prav gotovo eden izmed petih največjih papežev v zgodovini Cerkve), se bo ta svet spremenil ... Ampak od nas bo odvisno, ali bomo še naprej obdelovali zemljo, ki so jo s takšnim trudom in ljubeznijo on in veliki možje Cerkve obdelovali, da bo ta sprememba vrhunec njegovega truda združenega z božjo Ljubeznijo.

Če bomo tako storili, sem prepričan, da nam bo iz nebes Janez Pavel II, ki bo v polnosti častil Boga, ponavljal z velikim veseljem: »Naj vas ne bo strah,« in gotovo bomo lahko tako kot on, s podporo in pod varstvom Marije, naše nebeške Matere, pomagali Bogu, da bo ta svet hodil po poti spremembe, ki jo je ustvaril papež Romar.