Evharistija, naša posvetitev

Ne morem več biti brezbrižen do brata, ko pristopam k evharistiji; ne morem ga zavračati, ne da bi zavračal samega Kristusa in se sam ločil od enotnosti.

Kdor bi pri obhajilu trdil, da je ves goreč za Kristusa, potem ko je pravkar užalil ali ranil brata, ne da bi ga prosil odpuščanja ali ne da bi bil odločen, da bo to storil, je podoben nekomu, ki je po dolgem času srečal prijatelja; dvigne se na prste, da bi ga poljubil in mu pokazal vso svojo čustveno naklonjenost; vendar se ne zaveda, da mu hkrati tepta noge z okovanimi čevlji!

Jezusove noge so udi njegovega telesa, posebej tisti, ki so najbolj ubogi in ponižani. Te svoje noge ljubi in takšnemu človeku bi lahko zavpil: V prazno me častiš!

Kristus, ki prihaja k meni v obhajilu, je isti nerazločeni Kristus, ki prihaja tudi k bratu, ki je poleg mene; on nas, če naj tako rečemo, povezuje med seboj v trenutku, ko nas vse veže nase.

Tukaj je morebiti globoki pomen stavka, ki ga včasih beremo v spisih Nove zaveze in prvih stoletij Cerkve: »Združeni v lomljenju kruha« (prim. Apd 2, 42); kristjani so se čutili združeni v lomljenju kruha. Paradoks: združeni v delitvi.

Lomljenje namreč pomeni delitev. Natanko tako: združeni smo, v tem ko delimo, bolje, ko delimo med seboj isti kruh!

Sveti Avguštin nas je spomnil, da ni mogoče imeti kruha, če zrna, ki ga sestavljajo, prej niso bila »zmleta«.

Da bi bili zmleti, ne obstaja nič bolj učinkovitega od bratske ljubezni, posebej za nekoga, ki živi v skupnosti: prenašati drug drugega ne glede na razlike v značaju, pogledih itd. Je kakor pila, ki nas vsak dan iztanjšuje, tako da izgubljamo našo naravno ostrino. ...


Iz knjige Evharistija, naše posvečenje / Raniero Cantalamessa ; [prevedel Matej Leskovar]. - Ljubljana : Slovenska kapucinska provinca, 2004 (Maribor : Bezjak). - (Frančiškova knjižnica ; št. 11)