Pomagajmo dušam v vicah

Katoličani verujemo, da se življenje po smrti nadaljuje: v popolni nesreči, kdor je zavestno zavrgel Boga in je umrl v smrtnem grehu, v popolni sreči, kdor nima nobenega madeža greha. Kdor pa je umrl v malih grehih ali še ni zadostil za svoje že odpuščene smrtne grehe, se mora najprej očistiti v vicah. To stanje je zelo mučno. Duša čuti v vsej svoji biti, da je ustvarjena za Boga, da bo neskončno srečna, ko se bo združila z njim, zato se vrže z vso hvaležnostjo v očiščevanje, ki je podobno našemu ognju, saj pravi apostol Pavel, da je treba iti kot skozi ogenj. Dvoje je gotovo: stanje duše v vicah je zelo mučno in drugi ji lahko pomagamo.

Kako? Najprej z bolečino, ki jo povzroči ločitev od te ljubljene osebe. Vsakokrat, ko darujemo vdano Bogu svojo bolečino v prid duše, ta čuti skrajšanje ali olajšanje očiščevanja.

Takoj moramo moliti v ta namen, morda rožni venec, rožni venec božjega usmiljenja ali križev pot ali kaj drugega.

Najbolj učinkovito sredstvo pa je daritev sv. maše, pri kateri se darujemo z Jezusom z vsem, kar smo, kar imamo, delamo ali trpimo. To je tudi namen pogrebne maše, sedmine, obletnice in drugih maš. Ker ne vemo, koliko časa traja očiščevanje, je dobro, da ne nehamo pomagati. Če duša naše pomoči več ne potrebuje, lahko Bog naše prizadevanje obrne v prid drugi duši.

Če se po tem ravnamo, je naša ljubezen do ljubljene osebe dejanska in ne bomo zapadli v žalost, ki mnogokrat pospeši našo smrt. Mislimo na vse to na dan, ko se spominjamo naših dragih. Naj ves november pomagamo našim rajnim.