Moliti za rajne

Del pogovora slovenskega radijskega napovedovalca Frenka Muzeka z Avstrijko Marijo Simmo o njenem življenju in njenih nenavadnih doživetjih z dušami v vicah (*)

Ne spominjam se, kako sem pred nekaj leti izvedel za žensko, ki naj bi jo bile obiskovale duše naših pokojnih svojcev. Vem le to, da mi je bilo rečeno za slovenskega duhovnika, ki je bil tudi sam z njo povezan, saj je prek nje poizvedoval, kje so njegovi umrli sorodniki. Priznam, da sem bil navdušen, toda do pred tremi leti se s tem nisem več ukvarjal. Ker pa se je blizal prvi november, sem želel pripraviti radijsko oddajo na to temo. Po posredovanju iz tujine mi je uspelo dobiti njeno telefonsko številko. Po trikratnem zvonjenju je Marija Simma dvignila slušalko, čeprav mi je bilo rečeno, da je zadnja tri leta ne more več doseči. Res je, da sem predtem pokleknil pred podobo usmiljenega Jezusa, ki ga je dala naslikati sveta Favstina Kowalska. ,,Če je tvoja volja," sem mu rekel. In bila je. Čez nekaj dni sem s svojim avtomobilom že odpotoval v Grosswalsertal, Predarlska, čudovito gorsko okolje vasice Sonntag, kjer je Maria Simma živela od svojega rojstnega leta 1915. Od cerkve in gostilne so mi domačini s spoštovanjem do svoje sovaščanke kakšnih dvesto metrov v hrib pokazali hišo, pred katero sta stala dva nekaj metrov visoka kovinska križa sive barve; eden prislonjen pod balkonom, drugi, precej višji, pa pritrjen v zemljo nekaj metrov od vhoda. Preprosta stara ženica me je z mojim spremstvom prijazno sprejela. Opaziti je bilo, da si zaradi starosti že z veliko težavo pospravlja po stanovanju. Z veliko hvaležnostjo je ponižno sprejela buteljko slovenskega vina, potem ko sem ji povedal, kdo je bil blaženi Slomšek, upodobljen na njej. Medtem ko sem skozi okno za njenim hrbtom opazoval čudovite strme travnike in planine ter sivo govedo, ki se je paslo prav blizu hiše, se je začel neverjeten pogovor.

Gospa Simma, najprej mi povejte kaj iz svoje mladosti ...
Bili smo revni ljudje. Ko sem se vračala iz šole, sem zmeraj hodila služit. Želela sem postati učiteljica, toda oče je rekel, da tega doma ne bomo zmogli. Potem so mi rekli, naj grem v samostan. Trikrat sem nato stopila v ženski red, pa so mi sestre vsakokrat rekle, da sem preslabotna zanje, in spet sem morala oditi. Nisem mogla razumeti, zakaj ne morem ostati. Potem pa sem si mislila: ja, če Gospod Bog tako hoče, bo pa sledilo že kaj drugega. Seveda sem zelo trpela, ker sem čutila, da Bog hoče zame nekaj posebnega, da ima zame posebno nalogo. Toda nisem vedela kaj. Dolgo sem si mislila, zakaj mi že ne pokaže, kaj hoče; sem morda kaj napak storila? Preprosto, bila sem nemirna do takrat, ko so k meni prišle verne duše. Takrat pa sern razumela - to je torej moja naloga.

Kako so se začele vaše izkušnje z dušami v vicah?
Kar nenadoma. Bilo je ponoči na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. Mesec je svetil in zagledala sem moškega, ki je hodil po sobi sem in tja. Pa sem mu rekla: "Kaj pa hočes ti tu?" Pa ni bilo odgovora. Naprej je korakal sem in tja. Pa sem spet rekla: “Ja, kaj delaš tu? Glej, da izgineš iz hiše.” Pa ni bilo nikakršnega odgovora. Vstala sem in ga hotela zgrabiti, pa ga ni bilo več.

Vas je bilo kaj strah?
Nikakršnega strahu nisem imela, niti malo se nisem bala. Že mama mi je rekla: “Ti si čuden deklič: druge je strah, če kaj zaropota, ti pa praviš, daj mi baterijo, da grem pogledat!" Ha, ha, ha, ha ... Mama je imela veliko spoštovanje in ljubezen do vernih duš. Zmeraj nam je rekla: “Če imate kakšno prošnjo, se obrnite k dušam v vicah, te so najhvaležnejši pomočniki." In meni so te duše že kot osnovnošolki veliko pomagale, da sem si mislila: vse bom storila za te uboge duše, ker mi tako zelo pomagajo.

Kakšen odnos imajo duše do vas in kako jih doživljate?
Vsekakor moram povedati, da so potrpežljive. Ne povejo, zakaj trpijo, povejo le, s čim se jim lahko pomaga, da bi bile rešene. Večinoma so preprosto prišle in me prebudile, tako da so klicale, trkale, škrtale ali škripale. Potem sem jih morala vprašati: "Kaj hočeš?", ali: "Kako ti lahko pomagam?" (Tega jo je po obisku prve duše naučil njen župnik Alfons Matt - op. avt.) Šele takrat so smele povedati, kako jim je mogoče pomagati. Večinoma so potrpežljive in dajejo vtis, da trpijo.

In kaj jim lahko pomaga? Kaj vam povejo?
Molitev in žrtev. Mašna daritev jim največ pomaga, če so jo v času svojega zemeljskega življenja cenile. Če je niso cenile, se lahko zanje opravi tisoč svetih maš, pa jim bo v pomoč le čisto majhen del. Pozneje jim bo seveda že v dobro, toda zelo dolgo pa ne. Denimo, k meni je prisla duša v vicah, mati, ki je stanovala prav blizu cerkve, le čez cesto. Pa mi je rekla, da svojih otrok ni nikoli pošiljala k maši med tednom, le ob nedeljah, takrat že. Prosila me je: “Recite mojim otrokom, naj gre vsak od njih petinsedemdesetkrat k delavniški sv. maši, potem me bodo lahko rešili." Pa sem šla in poiskala njene otroke, in ti so mi rekli: “Ja, saj mi lahko le naročimo po petinsedemdeset maš, da se bodo opravile zanjo." "To ne velja," sem jim odgovorila, ”vi morate vse te maše sami obiskati." Potem so to storili, saj so mami hoteli pomagati k odrešenju.

Zakaj tako veliko sv. maš?
Morda jih sama zase ne potrebuje toliko, mogoče ta duša zase ne potrebuje toliko sv. maš.

Kako vas za to prosijo, kaj rečejo?
Ja, recimo: "Naroči za nas tri sv. mašne daritve." Tri, pet in sedem sv. maš, za toliko maš so me največkrat prosile.

Kaj morajo trpeti duše v vicah?
Prvo, zaradi česar trpijo, je hrepenenje po Bogu. In ob tem morajo trpeti še v tistem, v čemer so grešile.

Katere napake se v vicah najtežje kaznujejo, kateri grehi večinoma pripeljejo v kraj očiščevanja?
Na prvem mestu je nevera. Nevera se najtežje kaznuje. Potem grehi proti ljubezni, nečistosti, nemoralnost. Trpijo na tisoče različnih načinov. Po Bogu hrepeni tam vsaka duša. ob tem pa morajo trpeti še v tistem, v čemer so na zemlji grešile. Najtežje so kaznovane zaradi grehov proti ljubezni; zaradi sovraštva, trdosrčnosti, zakonske ločitve, nemoralnosti, obrekovanja in zaradi napuha, ošabnosti še posebej.

Se da primerjati trpljenje v vicah s tem, kar trpimo na zemlji, ali je tam težje?
To se ne da tako primerjati, tam je simbolno, kajti v vicah nimajo telesa, kakor ga imamo na zemlji. Tam trpi duša, je duševno trpljenje.

Se duše pritožujejo zaradi tega trpljenja ali rade trpijo?
One rade trpijo in celo hvalijo Boga, da še v vicah lahko kaj popravijo. Nobena duša se iz vic nebi vrnila na zemljo, da bi še naprej živela v temi tega sveta, ker ima spoznanje, o katerem se nam tu niti ne sanja. One hočejo očiščevanje, kakor  se zlato čisti v ognju od vsake nečistosti. Duša v vicah  ima tako jasno spoznanje o Bogu, on se ji je prikazal v takšni svetlobi, slepeči lepoti in čistosti, da je vse sile neba ne bi mogle pripraviti, da bi stopila pred Boga, dokler je omadeževana še z najmanjšim madežem. Šele svetla, popolna duša si upa na srečanje z večno svetlobo in Božjo popolnostjo; gledati Boga iz obličja v obličje.

Ali lahko duše v vicah sami prikličete?
Ne, priklicati ne morem nobene. Te pridejo same. Vendar nikoli ne vem, kdaj bodo prišle.

In kdaj vas večinoma obiskujejo?
Ja, ob sobotah, četrtkih tudi lahko. Toda v zadnjem času prihaja le še po ena. Prej jih je prihajalo skupaj tudi več, ker so vse potrebovale isto obliko pomoči. Na začetku jih je prihajalo več skupaj.

Ali prepoznate duše ljudi, ki so živeli morda v vaši okolici?
Tiste, ki sem jih prej poznala, sem jih prepoznala tudi sedaj.

Kaj vedo duše v vicah o nas, ki še živimo na zemlji?
O svojcih vedo vse. Vedo pa tudi, kaj se dogaja oz. se bo zgodilo v svetu. To vsekakor vedo. Natančno tudi vedo, kdo gre z njimi na njihovem pogrebu. Vedo, ali kaj moli ali pa samo stopa zraven. Vse to natančno vedo. Potem, ali se je udeležil sv. maše zanje, ali je denimo odšel iz Cerkve takoj po darovanju, ali je sodeloval tudi pri spremenjenju oz. žrtvenem delu svete maše, ki dušam v vicah najbolj koristi.
Več se pomaga s pobožnim sodelovanjem pri mašni daritvi, kakor pa pokojnega spremljati na pokopališče, ker se tja pogosto gre le zato, da nas ljudje vidijo, kar duši pokojnega malo koristi. Duše v vicah vedo tudi za vse, kar se o njih govori, saj so nam zelo blizu.

Vam povejo, ali jim naše prižiganje sveč kaj koristi in denimo blagoslovljena voda?
Ja, sveče še posebej, če so blagoslovljene. Blagoslovljena voda pa jim pomaga zelo veliko. Blagoslovljena voda se danes skoraj ne uporablja več. Prideš v hišo katoličanov, pa pogosto nimajo niti kapljice blagoslovljene vode. Zato ima satan danes toliko moči, ker sredstev proti slabim vplivom ni več opaziti.

In na kak način naj pomagamo z blagoslovljeno vodo dušam v vicah?
Na vsak način z njo poškropimo denimo zjutraj in ob tem rečemo: Gospod, daj jim večni mir in pokoj, pozabljenim dušam duhovnikov, vsem, ki bodo danes umrli, ubogim dušam, ki se spreobračajo, in zapuščenim duhovniškim in redovniškim dušam. Vsakokrat je dovolj že ena kapljica blagoslovljene vode.

Zakaj je čas tako velika milost?
Čas je zares velika milost, kajti kar storimo za večnost, bo ostalo za večno, kar storimo za tuzemsko, pa bo prešlo.

Če Bog nepričakovano pokliče k sebi mlado življenje, je to za svojce zelo boleče. Kaj vam duše povejo o tem?
Tem ljudem zmeraj povem, da je to za nekaj dobro. To bomo morda prvič spoznali šele v večnosti. Kako dobro je Bog mislil s tem, česar tukaj na svetu še ne moremo razumeti.

Kaj bi povedali bolnim?
Vse naj darujejo. Vse naj darujejo iz ljubezni do Boga, in tako bodo lahko največ zaslužili za nebesa. Za zdravje naj tudi molijo; pogosto naj Bogu Očetu darujejo Jezusovo kri za zdravje; to je zelo pomembno.

In če Bog ne da zdravja?
Potem je tako za njihovo dušo pomembnejše.

Ima trpljenje v resnici tako veliko vrednost?
Trpljenje ima največjo vrednost. Moram povedati, da je trpljenje največji dokaz Božje ljubezni. Ker lahko na ta način rešimo največ duš in zase dosežemo veliko svetost, če potrpežljivo vse trpimo in to trpljenje vdano darujemo.

Kako naj to razumemo? To je vendar tako težko razumeti.
Seveda, to je jasno. Nihče ne trpi rad. Toda lahko se reče, da je Kristus najbolj trpel, in tako naj bi svoje trpljenje združevali z Jezusovim, potem ima to zares zelo veliko vrednost. Tudi trpljenje Bog dopusti, to je milost. Ravno največji svetniki, kaj so ti pretrpeli! Oni so vse potrpežljivo prenašali in vse vdano darovali. Pogosto ljudem, ki tako tožijo: "Zakaj, zakaj ravno jaz?", rečem: "Zahvalite se vendar Bogu, da smete trpeti, tako si boste v nebesih lahko pridobili največji zaklad." - Sama sem se popolnoma dala na voljo ljubemu Bogu in sem mu rekla: "Z mano lahko delaš, kar te je volja. Hočem le, kar ti hočeš.”

Tako mi je odgovarjala znamenita Marija Simma, ki je 16. marca 2004 nenadoma umrla. Še morda tri tedne predtem mi je po telefonu vsa vesela povedala, da se zelo dobro počuti, in me povabila, naj jo spet obiščem. Pa mi v tretje ni več uspelo.
Skromno, kakor je živela, se je tudi poslovila, pa ne ob množici, ampak tako rekoč ob peščici ljudi in nekaj duhovnikih, ki so jo tri dni kasneje, na jožefovo, pokopali kot skoraj nepoznano na domačem pokopališču v Sonntagu, čeprav so njene ljubeče prijateljske vezi več kot 50 let segale tako daleč po svetu. Tudi na njej so se žalostno izpolnile Jezusove besede, da ni bila prerok v svojem kraju.

Frenk Muzek
(*) Ta pogovor je del intervjuja z Marijo Simmo, narejen leta 2001 in 2002, objavljen je bil v dvomesečniku Glasnik Kraljice miru.