Bogovi, bog in Bog

Nekoč, že dolgo tega, me je vprašal znanec, zakaj vztrajno pišem besedo ´Bog´ z veliko začetnico ´po starem´, ko je po pravopisu za to primerna mala črka. Razložil sem, da spoštujem pravopis, a da cenim tudi katekizem, vsakega na svojem področju. Ker me je še naprej gledal nezaupno, kot da bi šlo za skrito, njemu še nedoumljivo šalo, sem mu svoje poglede podrobneje razložil. Priznal je, da se mu je zdela razlaga logična in mi svetoval, naj bi jo napisal. Pojasnil sem mu, da je vse kar vem o tej temi, bilo že neštetokrat napisano, pa je vendarle vztrajal pri svojem. Ko sem pred dnevi spet dobil v roke pisanje, kjer je bil predmet nekaterih stavkov krščanski bog, sem po nekaj minutah slabe volje, sedel k pisanju, čeprav je medtem slovenski pravopis tudi že priznal Boga.

Kot rečeno spoštujem pravopis, ki je izraz modre slovnice. Ta nas uči, naj pišemo z veliko začetnico lastna imena, kot so npr. imena oseb, med tem ko zadostuje na začetku besed, ki označujejo pojme, mala črka. Pomeni, da je besedo bog ne le mogoče, temveč potrebno pisati na oba načina, ker gre v resnici za besedi z različnim pomenom. Bog z veliko začetnico jelastno ime povsem določenega, neskončnega in zato edinega božanstva, ki mu Judje pravijo Jahve in drugi spet drugače. Bog z malo začetnico pa je splošni pojem za neko nepoznano bitje ali za slepo silo, ki ni oseba. Razlikuje se od starih poganskih bogov, ki imajo določene lastnosti in zato tudi imena kot npr. Jupiter, Apolo ali Šiva.

Nikomur ne pride na misel, da bi pisal Jahve ali Alah z malo začetnico, če ne iz pravopisnih razlogov pa vsaj zato, da ga ne bi imeli za antisemita ali za nasprotnika islama. Biti antisemit je v sodobni družbi velik greh, nasprotovati islamu je lahko nevarno, medtem ko biti antikristjan ne zveni tako slabo. Nekateri menijo celo, da utegne biti rahlo nasprotovanje krščanstvu znak neke naprednosti, o katere pomenu je seveda nešteto ne ravno skladnih mnenj. Kadar pa piše kristjan o svojem Bogu z malo začetnico, smemo sklepati, da se za takim pisanjem ne skriva slovnica temveč strah. Strah pred svetom je skušnjava, katere se je večkrat težko ubraniti.

Kristjani verujemo v osebno božanstvo, ki povezuje v sebi tri osebe in ki ga poznamo pod imenom Bog. Ko sem se nekoč pogovarjal o tem s skupino otrok, me je eden od malčkov vprašal, če je Bog priimek, med tem ko so Oče, Sin in sveti Duh imena božjih oseb. Take razlage sicer nisem našel v katekizmu, a ker se mi ni zdela v nasprotju z njim, sem rekel, da je res nekako tako. Ob skrivnosti svete Trojice, menim, je ta razlaga prav tako približna in nepopolna kakor kak učen teološki spis. Vsekako je to dober razlog, da se držimo slovničnega pravila in pišemo ime Troedinega bitja z veliko začetnico.

Zakaj pravzaprav pišemo imena in priimke z veliko začetnico? Verjetno, ker se nanašamo na osebe, ki so konkretna in enkratna bitja, morda pa tudi kot izraz spoštovanja. Tega je mogoče tu in tam zaslediti tudi v pismih, ko ljudje stare šole pišemo Ti ali Vi z veliko začetnico. Danes, ko se zdi nekaterim velika črka odveč celo na začetku stavka, je to morda težko razumljivo. Pisati vse z malimi črkami je na žalost odsev sodobnega čutenja. Enakost se namreč neredko pojmuje kot enačenje navzdol, pisanje mimo slovničnih pravil pa kot izraz originalne, svobodne osebnosti, ki ji ni mar lomiti družbenih zakonov. V obeh primerih gre v resnici za modo. Ne izražati spoštovanja bližnjim naj bi pomenilo enakost in svobodo, pa je večkrat le izraz duhovne majhnosti.

Nekaj podobnega je tudi s pisanjem božjega imena. Tisti, ki vztrajajo pri mali začetnici menijo, da bodo s tem, ko kažejo prezir do Boga, sami postali večji. Lepo in napredno se jim zdi od časa do časa napisati Človek z veliko in bog z malo začetno črko, da pokažejo svojo veličino pa tudi, da so nosilci stare lastnosti, ki je človeškemu rodu v času, ki ga opisuje Geneza, zapravila raj. Napuh je grda in razkrojevalna lastnost. Hudo je, kadar se razbohoti v družbi, še huje, kadar se ljudje z njo ponašajo.

Duhovno življenje, september 2004