Kristus je vstal od mrtvih!

”Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha.  Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi?  Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.«  Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge.  Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?«  Ponudili so mu kos pečene ribe.  Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel.

Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.«  Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma.  Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih,  in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu.  Vi ste priče teh reči.“ ( Lk. 24, 35-48)

V vsaki revoluciji hočejo na hitro spremeniti stanje in uveljaviti nekaj novega. Tako si je tudi v francoski revoluciji filozof Reveillère zamislil novo vero, ki naj bi človeštvu prinesla kaj dobrega. Člana takratne vlade Barrasa je naprosil, naj mu svetuje, kako bi lahko novo vero kar najuspešneje razširjal. Odgovoril mu je: »Najbolje bo, da se daš v petek usmrtiti in da potem v nedeljo spet oživiš.« Filozofu je odgovor vzel sapo.

Sveti Pavel govori v prvem pismu Korinčanom helenističnim kristjanom, kako pomembna je resnica o Kristusovem vstajenju. Z vso močjo pribije: »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive Božje priče, ker smo proti Bogu pričali, češ da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil« (1Kor15,14s). Jezusovo vstajenje je temeljni kamen, na katerem stoji naša vera in krščanstvo. Kdor ne sprejema vstajenja, se ne more imeti za kristjana.

Pred kratkim sem bral knjigo, ki jo je napisal papežev duhovni svetovalec kapucin Raniero Cantalamessa. V njej sem našel tole zanimivo misel: »Ni dovolj, da verujemo v Kristusovo vstajenje od mrtvih. Sprejamati moramo Gospodovo vstajenje in notranje doživljati njegovo moč tudi v našem življenju.« Kristusovo vstajenje naj bo novo stvarjenje, o katerem govorijo preroki in Skrivno razodetje.

Globoki pomen velike noči se nam približa, če primerjamo njeno doživljanje v pravoslavnih cerkvah s tem, kako jo doživljamo mi. Pravoslavni so tudi kristjani, a so ločeni od Rima. S katoličani imajo isto vero, samo papeževega prvenstva in oblasti ne sprejemajo. Oče Cantalamessa razlaga, kako globoko doživljajo vstajenje pravoslavni kristjani. Najbolj se navdihujejo prav ob doživljanju vstajenja. V katoliških cerkvah je na osrednjem mestu križ, v pravoslavnih svetiščih pa vstali Kristus, ki ga že vse od bizantinske dobe imenujejo Pantokrator, vladar vesolja. V velikonočnem času se znanci na cestah pozdravljajo: »Gospod je vstal« in si odzdravljajo: »Resnično je vstal«.

Kako močno je utrjena ta navada, kaže dogodek iz začetkov boljševiške revolucije. Nekoč so pripravili javno debato o Kristusovem vstajenju. Prvi je imel besedo neveren komunist, ki je mislil, da bo zmlel v prah krščansko verovanje v vstajenje. Ko je končal, je nastopil pravoslavni duhovnik, da bi zagovarjal dogmo o vstajenju. Skromni duhovnik je pogledal po ljudeh, ki so ga opazovali z velikim zanimanjem, in jih pozdravil z običajnim: »Gospod je vstal«. Vsi skupaj so mu nagonsko odzdravili: »Resnično je vstal«. Ko je duhovnik to slišal, je odšel z odra. Odgovor je bil jasen in ni bilo treba več nobene besede.

Oče Cantalamessa pripoveduje, da je nekoč kmalu po padcu komunističnega režima praznoval veliko noč v romunskem mestu Iasi in kako ga je tam vsega prevzelo. Ljudem je tam velika noč v krvi. Popoldne se iz vsega mesta zberejo okoli katedrale, da slišijo škofa, ki jim oznani vstajenje. Potem vsi verniki prižgejo sveče in začnejo peti starodavno pesem: »Kristus je vstal od mrtvih, z vstajenjem je premagal smrt in dal življenje mrtvim v grobeh.« Pri pravoslavnih narodih je spomin na vstajenje očiten ne samo v liturgiji, ampak tudi v slovstvu, glasbi, umetnosti in ljudskih običajih. V ruski glasbi je med najbolj navdušujočimi in najlepšimi deli Ruska velika noč skladatelja Rimskega-Korsakova.

Ni torej dovolj, če samo navzven sprejemamo, da je Gospod vstal. Vstajenje moramo tudi dejansko živeti, tako da nas to globoko preusmerja pri molitvi, dobrih delih in sploh v razmerju do drugih. Kristus je za vedno premagal smrt in nam z vstajenjem prinesel mir, veselje, zadovoljstvo in večno življenje. To je evangeljsko sporočilo za te dni in za vso velikonočno dobo.

Kristus je vstal! Aleluja!