Vzemite, to je moje telo

Vzemite, to je moje telo. To je moja kri...
Mr 14, 12-16 in 22-26

Mnogi so v stoletjih preobračali te besede. Zanikavali so jim pravi pomen in jih razlagali drugače kot Katoliška cerkev, ki že 2000 let uči, da je treba verovati, da je v Evharistiji Kristus resnično navzoč. Kristus ni rekel: »To je znamenje mojega telesa«, ampak je rekel: »To je moje telo.«

Če verujemo, da je Kristus v Evharistiji resnično navzoč, imamo s tem dovolj razloga, da hodimo ob nedeljah k maši in obhajilu. Kristus se nam v Evharistiji daje, da nas duhovno hrani. Z njim postajamo nekako enega mesa in ene krvi.

Kristus se v Evharistiji daje vsakemu človeku posebej prav zanj in v vsej polnosti. V tabernaklju se daje na voljo vsem.

»Za vsa stoletja si nam vtisnil zadnji spomin na tisto noč, v kateri si zagotovil, da boš ostal na oltarjih do konca časov, čeprav te bo žalostilo, ko boš dostikrat osamljen čakal v tolikih tabernakljih.«

Namesto da se v stiski zapiramo vase, obiščimo takrat Kristusa v tabernaklju. Tam imamo prijatelja, zdravnika in brata, ki nam bo rad pomagal.

Maša nam ne sme biti neprijetna dolžnost, ampak naj nam bo sestanek z Osebo, ki je vsakogar od nekdaj ljubila in ga tudi zdaj neizmerno ljubi. Kadar je slišati vprašanje, zakaj nas Cerkev obvezuje k nedeljski maši, je to že znamenje, da gre za človeka, ki razumeva vero zgolj glede na mrzle predpise. Temu primerno bi bilo samo še vprašanje: Kaj je tisto najmanj potrebno, da pridem v nebesa?

»Kadar prejmem Kristusa v Evharistiji, imam vedno novo željo, da bi Ga prejemal še in še. Tako mi je, kot je vodeničniku: kolikor več pije, toliko bolj se mu povečuje žeja. Kako rad bi se Ga naužil do sitega! Vendar moja ura še ni prišla.«

Napravi z veliko vnemo obisk pri Najsvetejšem!