Najvišja gora, s katere se moram spustiti, je vsekakor gora napuha. In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina krotkih in ponižnih: blagor krotkim.
Iz napuha sta grešila naša prva starša, ki sta hotela biti kakor Bog, in sta bila izgnana. Iz napuha so grešili potomci našega očaka Noeta, ki so zidali babilonski stolp, to je mesto in stolp z vrhom do neba, in jim je Gospod zmešal jezik in jih razkropil.
Modri Sirah pravi dobesedno: "Začetek napuha je greh" (Sir 10,13). Čeprav je vrstico mogoče razumeti na dva načina, sem prepričan, da je pravi smisel ujel sveti Hieronim, ki pravi: "Začetek greha je napuh," ali pa malo bolj dobesedno: "Greh je spočetje napuha" (Sir 10,13).
V knjigi pregovorov imamo dva lepa pregovora v zvezi z napuhom in ponižnostjo:
"Pred zlomom hodi napuh, pred padcem ošabnost duha" (Prg 16,18).
"Človekovo srce se povzdiguje pred padcem, ponižnost stopa pred častjo" (Prg 18,12).
Ko sta se Mojzesov brat Aron in njegova sestra Mirjam pritoževala nad Mojzesom, beremo o njem v 4 Mz besede, ki niso zapisane o nikomer drugem v STARI ZAVEZI: "Mož Mojzes pa je bil zelo krotak, bolj ko vsi ljudje na zemlji" (4 Mz 12,3).

V tistem času so učenci pristopili k Jezusu in rekli:
"Kdo je največji v nebeškem kraljestvu?
Jezus je poklical otroka, ga postavil v sredo mednje in rekel:
Resnično povem vam, če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža in postane kakor ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu" (Mt 18,1-4).

Naša nebeška mati Marija je na obisku pri teti Elizabeti slavila Gospoda:
"Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke" (Lk 1,52).
Najbolj zanimivo pri tem spustu z gore napuha v dolino krotkosti pa je naslednje:
Samo ena vrsta klinov je, po katerih se morem spustiti – ti klini so ponižanja in porazi. Nobene druge lestve ni in nobene druge vrvi – nobenih drugih stopnic in nobene steze.

Zato je zelo pravilno in razumljivo naročilo izkušenega in modrega Siraha:
"Kolikor večji si, toliko bolj se ponižuj in boš našel milost pri Gospodu" (Sir 3,18).
Dokler se namreč ne začnem spuščati, sploh ne vem, kako visoka je ta gora. Potrebno pa se je spuščati iz stene v steno, potrebno je padati iz prepada v prepad, drseti po ledenikih in meliščih, se zvijati skozi žlebove in toniti v grape. Kdor se ni odločil za spust, nima niti približne predstave, kako umirajo trudna kolena.
Naš Gospod Jezus Kristus je očital trdovratnim in napuhnjenim mestom:
"Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim," ki jih je hkrati povabil, naj bodo krotki in ponižni: "Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste počiek svojim dušam" (Mt 11,29).
In pesem pri večernicah v četrtek prvega tedna pravi med drugim:
"Obvaruj nas prevzetnosti, saj z njo začno se padci vsi …" In vsaka vaja v tej kreposti je res spuščanje v dolino, saj ni treba delati nič drugega, kakor samo opustiti vse, kar delam zaradi svojega napuha in prevzetnosti.

In še moja prošnja: "O Gospod, razsvetli nam razum, da bomo spoznali lepoto in velièino krotkosti!" Amen.