Vsi ti so naši veliki dobrotniki. Mi smo njihovi »dolžniki«. Sedaj jim ne pomaga nobena stvar, razen duhovna pomoè, èe jo še potrebujejo zaradi zadošèevanja v vicah.

Poskusi preiskati svoje življenje v luči božje besede s tem, ko se vsak hip sprašuješ: »Kaj mi govori Bog?«, kaj pomeni ta stavek za moje življenje...»Kaj bi Jezus naredil na mojem mestu?«

Kdor bi pri obhajilu trdil, da je ves goreč za Kristusa, potem ko je pravkar užalil brata, … je podoben nekomu, ki je srečal prijatelja; dvigne se na prste, da bi ga poljubil, vendar se ne zaveda, da mu hkrati tepta noge z okovanimi čevlji

Vsi sveti so praznik češčenja svetnikov in blaženih. Popolni odpustek, ki ga lahko prejmemo ta dan, če gremo k spovedi in obhajilu ter zmolimo določene molitve, namenimo našim rajnim, da dosežejo večni mir in pokoj.

Nobena duša se iz vic nebi vrnila na zemljo, da bi še naprej živela v temi tega sveta, ker ima spoznanje, o katerem se nam tu niti ne sanja.

Ne izražati spoštovanja bližnjim naj bi pomenilo enakost in svobodo, pa je večkrat le izraz duhovne majhnosti.

»Nadvse slovesni trenutek mojega življenja je tisti, v katerem prejmem sveto obhajilo. Po vsakem svetem obhajilu hrepenim in za vsako sveto obhajilo se zahvaljujem presveti Trojici.«

Ni torej dovolj, če samo navzven sprejemamo, da je Gospod vstal. Vstajenje moramo tudi dejansko živeti, tako da nas to globoko preusmerja pri molitvi, dobrih delih in sploh v razmerju do drugih.

Kadar torej delaš prav, ne boj se, če te vidijo, boj se le, da ne boš delal zato, da te vidijo.

V zgodovini človeštva so nekatera rojstva zaznamovala državo ali celo imperij, tako kot npr. rojstvo Cezarja Avgusta, vendar njegovo rojstvo je odmevalo le na človeštvo njegovega časa. Medtem ko je Kristusovo rojstvo zaznamovalo vse ljudi.

Namesto da se v stiski zapiramo vase, obiščimo takrat Kristusa v tabernaklju. Tam imamo prijatelja, zdravnika in brata, ki nam bo rad pomagal.

Vsa grešna nagnjenja je mogoče razporediti v tri skupine: grešna nagnjenja, ki se navezujejo na "biti"; grešna nagnjenja, ki se navezujejo na "imeti"; grešna nagnjenja, ki se navezujejo na "uživati".

Najvišja gora, s katere se moram spustiti, je vsekakor gora napuha. In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina krotkih in ponižnih.

Druga gora, s katere se moram spustiti, je gora lakomnosti. In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina ubogih in prosečih.

Tretja gora, s katere se moram spustiti, je gora počutnosti ali uživaštva. In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina čistih in prosojnih duš: blagor čistim.

Četrta gora, s katere se moram spustiti, je gora hinavstva. In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina čistosti – blagor čistim.

Peta gora, s katere se moram spustiti, je gora zavisti. In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina miroljubja – blagor miroljubnim.

Šesta gora, s katere se moram spustiti, je gora požrešnosti. In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina lakote in žeje po pravičnosti.

Sedma gora, s katere se moram spustiti, je gora boječnosti. In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina sramote – blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali.

Osma gora, s katere se moram spustiti, je gora jeze. In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina usmiljenja – blagor usmiljenim.

Deveta gora, s katere se moram spustiti, je gora lenobe. In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina preganjanosti zaradi pravičnosti – blagor njim, ki so preganjani zaradi praviènosti.