Janez Pavel II, Poslanica za svetovni dan miru 2005

1. V začetku novega leta se zopet obračam k voditeljem narodov in ljudem dobre volje, ki se zavedajo, kako pomembno je delo za mir v svetu. Za vodilno misel svetovnega dneva miru leta 2005 sem izbral spodbudo apostola Pavla v Pismu Rimljanom: »Ne daj se premagati hudemu, tem­več premaguj hudo z dobrim« (12,21). Hudobije ni mogoče premagati s hudobijo. Prav nasprotno: namesto da bi mi premagali hudobijo, hudobija premaga nas.

Pogled, ki ga odpira apostol Pavel, postavlja v ospredje temeljno resnico: mir je sad dolgega in napornega boja, ki je uspešen tedaj, ko dobro premaga hudo. Pred dramatičnimi prizori silovitih bratomornih spopadov na različnih koncih sveta, pred neizrekljivim trpljenjem in krivicami, ki se zaradi tega dogajajo, je edini resnični odgovor v tem, da bežimo pred zlom in se oklepamo dobrega (prim. Rim 12.9), kakor svetuje apostol Pavel.

Mir je dobrina, ki jo širimo z dobrim. Mir je dobrina za človeka, družino, narode sveta in vse človestvo. Je dobrina, ki jo je treba varovati in negovati s pravilnimi izbirami in dobrimi dejanji. Tedaj lahko razumemo globoko resničnost nekega drugega Pavlovega načela, ki pravi: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim« (Rim 12,17). Edini izhod iz sedanjega začaranega kroga vračanja hudega s hudim je v tem, da sprejmemo besede apostola Pavla: »Ne daj se premagati hudemu, temveč premaguj hudo z dobrim« (Rim 12,21).


Hudobija, dobrota in ljubezen

2. Od vsega začetka je človestvo spoznalo tragično izkustvo hudobije, zato je iskalo njene korenine in želelo pojasniti njene vzroke. Hudo­bija ni brezimna sila, ki bi delovala v svetu v moči determinističnih in brezosebnih mehanizmov. Hudobija izvira iz človekove svobode. Ta zmožnost, ki človeka loči od drugih živih bitij na zemlji, je v središču drame hudobije in ga nenehno spremlja. Hudobija ima vedno obraz in ime, to so obrazi in imena ljudi, ki se zanjo svobodno odločajo. Sveto pismo uči, da sta se na začetku človeške zgodovine Adam in Eva uprla Bogu, Kajn pa je umoril brata Abela (prim. 1 Mz 3-4). To so bile prve napačne izbire in v teku zgodovine je sledilo nešteto drugih. Vsaka izmed njih je zaznamovana z bistveno moralno oznako, ki vsebuje neposredno človekovo odgovornost in vpleta temeljne odnose med človekom in Bogom, drugimi ljudmi in stvarstvom.

Če iščemo najgloblje sestavine, moramo reči, da je konec koncev hudobija tragično dejanje, s katerim človek zavrača zahteve ljubezni.(1) Nasprotno pa moralno dobro izhaja iz ljubezni, se kaže kot ljubezen in je vanjo naravnano. Cerkev, Kristusovo skrivnostno telo, postavlja mo­ralno dobro ne samo v poseben odnos z Gospodom Jezusom Kristusom, marveč tudi z brati. Zakonitost krščanske ljubezni, ki je srce moralno dobrega v evangeliju, v končnih zahtevah priganja celo k ljubezni do sovražnikov: »Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti« (Rim 12,20).


Pravilo splošnega moralnega zakona

3. Pogled na sedanje stanje v svetu ne more mimo tega, da se vznemirljivo širijo različne oblike družbenega in političnega zla: od družbenega nereda do anarhije in vojn, od krivic do nasilja proti drugemu in do njegovega zatiranja. Da bi človestvo usmerilo svojo pot med tako nasprotujočimi si klici dobrega in hudega, se mora nujno zateči k zakladnici skupnega izročila moralnih vrednot, ki jih je prejelo od Boga kot dar. Vsem, ki so poklicani premagati hudo z dobrim, sv. Pavel kliče, naj si prizadevzjo za plemenita in nesebična dejanja velikodušnosti in miru. (prim. Rim 12,17-21).

Ko sem pred desetimi leti na generalni skupščini Organizacije združenih narodov govoril o skupnih naporih v službi miru, sem omenil pravilo splošnega moralnega zakona,(2) na katerega se Cerkev sklicuje v številnih izjavah o tem vprašanju. Moralni zakon, ki je nespremenljiv, navdihujejo splošne in skupne vrednote, združuje ljudi, čeprav pripadajo različnim kulturam. Ta zakon se »obdrži pod pretakanjem idej in nravi in podpira njihov napredek. Pravila, ki ga izražajo, ostajajo v bistvu veljavna. Četudi ga tajijo prav do njegovih temeljnih načel, ga ni mogoče uničiti in tudi ne iztrgati iz človekovega srca. Vedno znova se prebudi v življenju posameznikov in družb.«(3)


4. Skupno pravilo moralnega zakona nalaga dolžnost, da si nenehno in odgovorno prizadevamo za spoštovanje in pospeševanje življenja posameznikov in narodov. V luči tega zakona je treba jasno opredeliti družbeno in politično zlo, ki prizadene človestvo, zlasti zlo, ki ga rodi nasiIje. Kako se ne bi ob tem spomnili afriške celine, kjer se nadaljujejo spopadi, ki so uničili in ne nehajo uničevati milijonov žrtev? Kako ne bi omenili nevarnega stanja v Palestini, Jezusovi domovini, kjer otrokom, razdeljenim zaradi spopadov, ki jih napadi in maščevanje vsak dan znova spodbujajo, ne uspe teh vprašanj razvozlati po resnici in pravici v duhu vzajemnega razumevanja? Kaj reči o tragičnem pojavu terorističnega nasilja, ki, kakor se zdi, vodi ves svet v strah in tesnobno prihodnost? Kako ne bi, naposled, z žalostjo v srcu ugotovili, da se iraška drama nadaljuje ter grozi z negotovostjo in nevarnostjo za vse človeštvo?

Da bi dosegli dobrino miru, je treba z jasnim zavedanjem izjaviti, da je nasilje nesprejemljivo in nikoli ne rešuje vprašanj. »Nasilje je laž, ker je v nasprotju z resnico krščanske vere, z resnico človeškosti. Nasilje uničuje to, kar podpira obrambo človekovega dostojanstva, življenja in svobode.«(4) Zato si je treba prizadevati za pomembno vzgojno delo oblikovanja vesti, ki bo vse, zlasti nove rodove, vzgajalo v dobrem s tem, da jim bo odpiralo obzorja celostnega in solidarnega humanizma, ki ga Cerkev opredeljuje in spodbuja. Na teh temeljih je mogoče graditi družbeni, gospodarski in politični red, ki bo spoštoval dostojanstvo, svobodo in temeljne pravice vsakega človeka.


Dobrina miru in skupna blaginja

5. Za pospeševanje miru s tem, da hudo premagamo z dobrim, je treba posebej omeniti skupno blaginjo(5) ter njene družbene in politične razsežnosti. Ko si na vseh ravneh prizadevamo za skupno blaginjo, s tem delamo tudi za mir. Človek se ne more v polnosti uresničiti, če zanemarja svojo družbeno naravo, to je biti »z« drugimi in »za« druge. Tega vprašanja se neposredno dotika skupna blaginja. Dotika se namreč vseh zunanjih oblik človekove družbene narave: družine, skupin, združenj, mest, pokrajin, držav, skupnosti ljudstev in narodov. Vsi so na neki način vključeni v prizadevanja za skupno blaginjo, v nenehno iskanje tega, kar je dobro za bližnjega, kot bi bilo lastno dobro. Takšna odgovornost obvezuje zlasti politično oblast na vseh ravneh njenega delovanja. Politična oblast je poklicana, da ustvarja takšne družbene okoliščine, ki ljudem priznavajo in omogočajo celostni razvoj njihove osebe.(6)

Poleg tega skupna blaginja zahteva spoštova­nje in pospeševanje osebe, njenih temeljnih pravic, prav tako tudi spoštovanje in pospeševanje narodov v duhu splošnega razvoja. V tej zvezi je zapisal 2. vatikanski koncil: »Ker medsebojna odvisnost postaja iz dneva v dan tesnejša in se polagoma razprostira na ves svet, zato danes skupna blaginja... dobiva bolj in bolj vesoljno razsežnost in vključuje zaradi tega pravice in dolžnosti, ki zadevajo ves človeški rod.«(7) Skupna blaginja človeškega rodu, tudi to, kar zadeva prihodnje ro­dove, terja pristno mednarodno sodelovanje, h kateremu mora vsak narod prispevati svoj delež.(8)

Vendar pa enostransko razumevanje te človeške stvarnosti skupno blaginjo zožuje zgolj na družbenoekonomske dobrine, ki so slepe za kakršen koli presežni, transcendentalni vidik; tako jih oropajo najglobljega razloga njihovega obstoja. Skupna blaginja namreč zajema tudi presežno razsežnost, kajti Bog je končni cilj vsega stvarstva.(9) Poleg tega se kristjani zavedajo, da je Jezus Kristus v jasni luči pokazal, kako doseči skupno blaginjo človeštva. Zgodovina je usmerjena v Kristusa in v njem dosega svoj vrhunec; zahvaljujoč njemu, po njem in v njegovi luči lahko vse zemeljske stvarnosti dosežejo dovršitev v Bogu.


Dobrina miru in raba zemeljskih dobrin

6. Ker je dobrina miru tesno povezana z razvojem narodov, je treba upoštevati etične posledice rabe zemeljskih dobrin. Drugi vatikanski koncil je upravičeno opozoril, da je »Bog zemljo z vsem, kar vsebuje, določil za uporabo vsem ljudem in narodom, tako da morajo ustvarjene dobrine v pravem sorazmerju pritekati v roke vseh; pri tem naj bo pravičnost vodnica, ljubezen pa njena spremljevalka.«(10)

Pripadnost človeski družini daje vsakemu človeku neko vrsto svetovnega državljanstva in mu priznava pravice in dolžnosti. Ljudje so namreč deležni skupnega izvora in najvišje poklicanosti. Ko je otrok spočet, je že deležen pravic, vreden je pozornosti in skrbi, drugi pa so mu dolžni to oskrbeti. Obsodba rasizma, varstvo manjšin, pomoč izgnancem in ubežnikom, mobilizacija mednarodne solidarnosti v korist potrebnim niso nič drugega, kot uresničevanje načela svetovnega državljanstva.


7. Dobrino miru moramo obravnavati v tesni povezavi z novimi dobrinami, ki izhajajo iz znanstvenega spoznanja in tehnološkega razvoja. V duhu načela skupne namembnosti zemeljskih dobrin so tudi nove dobrine v službi primarnih potreb človeka. Ustrezne pobude na mednarodni ravni lahko prispevajo k dejanskemu uresničenju takšne skupne namembnosti dobrin. Tako so posameznikom in narodom zagotovljene osnovne možnosti glede udeležbe pri razvoju. To pa je mogoče doseči, če odstranimo ovire in monopole, ki številne narode odrivajo na rob preživetja.(11) Dobrina miru bo nadalje bolje zagotovljena, če se bo mednarodna skupnost odgovorno zavzela za to, kar splošno pojmujemo kot javne dobri­ne. Gre za dobrine, katerih so državljani na splo­šno deležni ne glede na to, ali so se za to sami odločili. Na narodnostni ravni so to javne dobri­ne, kot so na primer pravni sistem, obramba, cestna in železniška mreža. Na svetovni ravni, kjer se danes uveljavlja globalizacija, so vedno številnejše javne dobrine, ki so globalnega značaja in iz dneva v dan povečujejo skupne interese. Dovolj je pomisliti na boj proti revščini, prizadevanje za mir in varnost, skrb za klimatske spremembe, nadzor nad širjenjem bolezni. Medna­rodna skupnost mora na te skupne interese odgovoriti z mrežo vedno popolnejših pravnih dogovorov, ustrezajočih urejeni rabi javnih do­brin ter navdihnjenih v duhu splošnih načel enakosti in solidarnosti.


8. Načelo splošne namembnosti dobrin nas poleg tega nagiba k temu, da se ustrezno soočimo z izzivom revščine, upoštevajoč zlasti stanje, v katerem še vedno živi več kot milijarda ljudi. Mednarodna skupnost je v začetku novega tisočletja sprejela prednostno nalogo, to je razpolovitev tega števila do leta 2015. Cerkev podpira in opogumlja takšno odločitev in poziva tiste, ki verujejo v Kristusa, naj pokažejo prednostno ljubezen do revnih(12) na konkreten način in v vsakršnih razmerah.

Drama revščine je tesno povezana z vprašanjem zunanjega dolga nerazvitih dežel. Kljub pomembnim, doslej že uresničenim dosežkom, vprašanje še ni dobilo ustrezne rešitve. Preteklo je že petnajst let, ko sem javnost opozoril na dejstvo, da je zunanji dolg nerazvitih dežel »tesno povezan s celoto drugih vprašanj, kot so zunanje naložbe, pravično delovanje velikih mednarodnih ustanov, cene primarnih izdelkov in podobno«.(13) Nedavni poskusi za zmanjšanje dolga, v večji meri prilagojeni zahtevam revnih dežel, so vsekakor izboljšali kakovost njihove gospodarske rasti. Vendar je ta zaradi vrste dejavnikov še vedno količinsko nezadostna, zlasti za doseganje ciljev, postavljenih v začetku tisočletja. Revne dežele ostajajo ujetnice začaranega kroga: nizki dohodki in počasna rast omejujejo varčevanje, medtem ko skromne naložbe in neučinkovita raba prihrankov ne dovoljujejo razvoja.


9. Kot je zapisal papež Pavel VI. in sem potrdil tudi sam, je edino resnično učinkovito zdravilo, ki bo omogočilo državam soočenje z dramatičnim vprašanjem revščine, v tem, da jim bogati dajo potrebna sredstva v obliki zunanjih javnih in zasebnih naložb pod sprejemljivimi pogoji in v okviru mednarodnih trgovinskih dogovorov, urejenih po načelu enakosti.(14) Potrebna je moralna in gospodarska mobilizacija, ki bo upoštevala dogovore v korist revnih dežel z ene strani, z druge pa pripravljenost na revidiranje dogovorov, za katere je izkušnja pokazala, da so za nekatere dežele nesprejemljivi. V tej luči je zaželeno in nujno dati nov polet javni pomoči za razvoj ter kljub težavam, ki jih lahko takčna pot prinese, proučiti nove predloge za financiranje razvoja.(15) Nekatere vlade že skrbno proučujejo obetavne mehanizme v to smer ter druge pomembne spodbude, ki jih je treba nadaljevati, in sicer po načelu porazdelitve obveznosti in upoštevajoc načelo subsidiarnost. Prav tako je treba nadzorovati, da se pri rabi gospodarskih sredstev, ki so določena za razvoj revnih dežel, upoštevajo stroga merila dobrega upravljanja bodisi s strani darovalcev bodisi uporabnikov. Cerkev spodbuja in podpira takšne napore. Spomnimo samo na dragocen prispevek številnih katoliških podpornih in razvojnih ustanov.


10. Ob koncu velikega jubileja leta 2000 sem v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja omenil nujnost nove fantazije ljubezni,(16) da bi v svetu razširili evangelij upanja. To postaja toliko bolj jasno, ko zremo tolika in tako žgoča vprašanja, ki ogrožajo razvoj afriške celine. Pomislimo na številne vojne spopade, na pandemične bolezni, ki so se bolj nevarne zaradi revščine, na politično nestabilnost, ki se ji pridružuje široka družbena negotovost. Gre za dramatično stvarnost, ki zahteva popolnoma novo rešitev za Afriko. Treba je ustanoviti nove oblike solidarnosti na bilateralni in multilateralni ravni, treba je odločnejše prizadevanje vseh v prepričanju, da je korist afriških narodov nujen pogoj za skupni blagor vseh.

Afriški narodi naj vzamejo v svoje roke lastno usodo ter kulturni, civilni, družbeni in gospodarski razvoj. Afrika mora prenehati biti zgolj predmet, ki ga drugi podpirajo, da bo tako postala odgovorni dejavnik za prepričljive in uspešne razdelitve. Za doseganje teh ciljev je potrebna nova politična kultura, zlasti na področju mednarodnega sodelovanja. Vnovič bi rad poudaril, da vprašanja, kot so neizpolnjevanje tolikokrat izrečenih obljub glede javne razvojne pomoči, še vedno odprto vprašanje velikega mednarodnega dolga afriških dežel ter dejstvo, da niso deležne posebne obravnave v mednarodnih trgo­vinskih odnosih, ustvarjajo veliko oviro za mir, zato jih je treba čim hitreje obravnavati in rešiti. Za uresničenje miru v svetu ni bila zavest o odvisnosti med bogatimi in revnimi deželami še nikoli tako pomembna in odločilna kot danes. Zato je »razvoj skupen vsem delom sveta ali pa bo prišlo do zaostajanja celo tam, kjer je bil viden stalen razvoj«.(17)


Splošni značaj zla in krščansko upanje

11. Pred številnimi žgočimi vprašanji, ki visijo nad človeštvom, kristjani v zaupni ponižnosti priznavajo, da Bog daje človeku in narodom možnost za zmago nad zlom in za dosego dobrega. S svojo smrtjo in vstajenjem nas je Kristus odrešil in odkupil »za visoko ceno« (1 Kor 6,20; 7,23) in dosegel odrešenje za vse. Z njegovo pomočjo je zato vsem mogoče zmagati hudo z dobrim.

Ko kristjan zida na prepričanju, da zlo ne bo zmagovalec, tedaj goji neuničljivo upanje, ki ga podpira v prizadevanju za pravičnost in mir. Kljub osebnim in družbenim grehom, ki spremljajo človekovo dejavnost, je upanje tisto, ki daje vedno nov zamah v boju za pravičnost in mir hkrati s trdnim zaupanjem, da je mogoče graditi boljši svet.

Čeprav v svetu obstaja in deluje »skrivnost hudobije« (2 Tes 2,7), ne smemo pozabiti, da ima odrešeni človek dovolj moči, da se temu upre. Človek, ustvarjen po božji podobi in odrešen v Kristusu, »ki se je s svojim učlovečenjem na neki način združil z vsakim človekom«,(18) more dejavno sodelovati pri zmagi dobrega. Delovanje »Svetega Duha napolnjuje ves svet« (Mdr 1,7). Zlasti krščanski laiki naj »tega upanja ne skrivajo v notranjosti duše, marveč naj ga z neprestanim prizadevanjem za spreobrnjenje in z borbo ´zoper svetovne gospodovalce te teme, zoper hudobne duhove´ (Ef 6,12) razodevajo tudi v urejanju svetnega življenja.«(19)


12. Noben človek dobre volje se ne sme odreči prizadevanju za zmago dobrega nad hudim. Gre za boj, ki uspeva samo z orožjem ljubezni. Ko dobro zmaguje nad hudim, vlada ljubezen, kjer pa vlada ljubezen, tam vlada mir. Nauk evangelija, ki ga predlaga 2. vatikanski koncil, je: »Temeljni zakon človeške popolnosti in zato tudi preobrazbe sveta je nova zapoved ljubezni.«(20)

To velja tudi za območje družbenega in političnega življenja. V tej zvezi je papež Leon XIII. zapisal, da morajo tisti, ki jim je zaupana skrb za dobrino miru med narodi, hraniti v sebi in v drugih prižigati »ljubezen, gospodarico in kraljico vseh kreposti«.(21) Kristjani morajo biti prepričljivi pričevalci te resnice; s svojim življenjem morajo pokazati, da je ljubezen edina moč, ki je sposobna voditi do osebne in skupne dopolnitve, moč, ki lahko zgodovino popelje k dobremu in k miru.

V letu, ki je posvečeno evharistiji, naj otroci Cerkve najdejo v tem najvišjem zakramentu ljubezni izvir vsakega občestva: občestva z Jezusom Odrešenikom in v njem z vsakim človekom. V moči Kristusove smrti in vstajenja, ki sta prisotni v vsakem obhajanju evharistije, naj bodo odrešeni hudega in usposobljeni delati dobro. V moči novega življenja, ki nam ga je Kristus podaril, se moramo prepoznavati kot bratje onstran različnosti jezika, narodnosti in kultur. Z eno besedo: v moči soudeležbe pri istem kruhu in kelihu se čutimo »božja družina« ter si skupno in učinkovito prizadevamo za graditev sveta, ki bo utemeljen na vrednotah pravičnosti, svobode in miru.

V Vatikanu, 8. decembra 2004.

Papež Janez Pavel II.


Opombe

(1) V tej zvezi sv. Avguštin pravi: »Dve ljubezni sta ustvarili dve državi: sebična ljubezen, ki vodi do prezira Boga, je ustvarila svetno državo; ljubezen do Boga, ki vodi prek prezira samega sebe, je rodila nebeško državo« (De Civitate Dei, XIV, 28).

(2) Prim. Janez Pavel II., Govor na petdeseti generalni skupščini Organizacije združenih narodov, CD 67, Ljubljana 1996, 3.

(3) Katekizem katoliške Cerkve, Ljubljana, 1993, št. 1958.

(4) Janez Pavel II., Homilija v Drogedi (Irska, 29. 9.1979), 9:v:AAS 71 (1979) 1081.

(5) Po splošnem prepričanju z izrazom splošna blaginja mislimo »na vsoto vseh tistih razmer družbenega življenja, ki tako skupnostim kot posameznim članom omogočajo, da v večji meri in laže dosegajo svojo polnost« (Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu /1965/, 26).

(6) Prim. Janez XXIII., Okrožnica Mati in učiteljica (Mater et Magistra), v: J. Juhant - R. Valenčič, Družbeni nauk Cerkve, MD, Ljubljana 1994.

(7) Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 26.

(8) Prim. Janez XXIII., Okrožnica Mati in učiteljica, 1961.

(9) Prim. Janez Pavel II., Okrožnica Ob stoletnici, CD 45, Ljubljana, 1991, 41.

(10) Pastoralna kontitucija Cerkev v sedanjem svetu, 69.

(11) Prim. Janez Pavel II., Okrožnica Ob stoletnici, 11.

(12) Prim. Janez Pavel II., Okrožnica o skrbi za socialno vprašanje, CD 37, Ljubljana, 1988, 42.

(13) Janez Pavel II., Govor udeležencem Študijskega tedna papeške akademije za znanost (27. 10. 1989), 6, v: Insegnamenti XII/2 (1989) 1050.

(14) Prim. Pavel VI., Okrožnica o delu za razvoj narodov (Populorum progressio, 1967), v: J. Juhant - R. Valenčič, Družbeni nauk Cerkve, MD, Celje 1994, 56-61; Janez Pavel II., Okrožnica o skrbi za socialno vprašanje, 33-34.

(15) Prim. Janez Pavel II., Poslanica predsedniku Papeškega sveta Mir in pravičnost, v: L´ Osservatore Romano, 10. 7. 2004, str. 5.

(16) Prim. Janez Pavel II., Apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja, CD 91, Ljubljana, 2001, 50.

(17) Janez Pavel II., Okrožnica o skrbi za socialno vprašanje, 17.

(18) Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 22.

(19) Dogmatična konstitucija o Cerkvi, 35.

(20) Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 38.

(21) Leon XIII., Okrožnica Nove stvari (Rerum novarum), v: J. Juhant- R.Valenčič, Družbeni nauk Cerkve, Celje 1994, 11; prim. Benedikt XV., Okrožnica Pacem Dei, v: AAS 12 (1920) 215.



CERKVENI DOKUMENTI, NOVA SERIJA 6

Janez Pavel II., POSLANICA ZA SVETOVNI DAN MIRU 1. januarja 2005: »NE DAJ SE PREMAGATI HUDEMU, TEMVEČ PREMAGUJ HUDO Z DOBRIM«.
Naslov izvirnika : MESSAGIO DI SUA SANTITA GIOVANNI PAOLO II PER LA CELEBRAZIONE DELLA GIORNATA MONDIALE DELLA PACCE 1 GENNAIO 2005, Libreria Editrice Vaticana, Citta del Vaticano 2004, Prevod: Rafko Valenčič. Lektorirala: Marija Bratina.
Uredništvo: Krekov trg 1, 1000 Ljubljana. Glavni urednik: Rafko Valenčič. Izdala: Družina. d. o o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana. Odgovarja dr. Janez Gril.
DRUŽINA, Ljubljana, 2004