Listina pravic družine

Listina pravic družine ki jo podaja Apostolski sedež vsem posameznikom, ustanovam in oblastem, ki se zavzemajo za poslanstvo družine v današnjem svetu.
 
Vatikan, 22. oktobra 1983
 
Uvod
 
Ta »Listina pravic družine« je nastala po želji škofovske sinode, zbrane leta 1980 v Rimu ob temi »Vloga krščanske družine v modernem svetu« (prim. »Predlog« št. 42). Sveti oče Janez Pavel II. je v svojem apostolskem pismu »Familiaris consortio« (46) ustregel želji sinode s tem, da je za apostolski sedež prevzel obvezo, da pripravi listino pravic družine, namenjeno ustanovam in oblastem, ki se jih tiče.
 
Pomembno je, da dobro razumemo naravo in slog Listine, kot je tu podana. Ta dokument ne podaja dogmatskega ali moralnega bogoslovnega nauka o zakonu in družini, čeprav izraža misel Cerkve o tem predmetu. Prav tako ni vedenjsko pravilo za posameznike in ustanove, ki se jih tiče. Listina je tudi nekaj drugega kot navadna izjava o teoretičnih načelih, ki se nanašajo na družino. Pač pa hoče vsem našim sodobnikom, kristjanom in nekristjanom, podati - kolikor mogoče popolno in urejeno - besedilo temeljnih pravic, ki gredo tej naravni in vesoljni skupnosti: družini.
 
V listini navedene pravice so vtisnjene v zavest človeškega bitja in v skupne vrednote vsega človeštva. Krščanski pogled nanje je pri tem navzoč kot luč božjega razodetja, ki meče svetlobo na naravno resničnost družine. Te pravice izhajajo končno iz zakona, ki ga je Stvarnik zapisal v srce vsakega človeškega bitja. Družba je poklicana, da te pravice brani pred vsakim kršenjem, da jih v njihovem celotnem obsegu spoštuje in pospešuje.
 
Na tu podane pravice je treba gledati s stališča specifične narave, ki jo ima listina. V določenih primerih navaja norme, ki so na pravnem področju v polnem pomenu besede obvezne; v drugih primerih izraža zahteve in temeljna načela za izdelavo zakonodaje in razvoj družinske politike. V vseh primeri pa je preroški klic v prid družinske ustanove, ki jo je treba spoštovati in braniti pred vsakim napadom.
 
Skoraj vse te pravice so že izražene v drugih dokumentih tako Cerkve kot mednarodne skupnosti. Ta seznam jih skuša podati bolje izdelane; bolj jasno jih hoče opredeliti ter zbrati v organski, urejeni in sistematični obliki. V dodatku so navedeni »viri in reference« besedil, pri katerih so bile nekatere formulacije izposojene.
 
Ta Listina pravic družine zdaj podaja apostolski sedež, osrednje in najvišje telo v vodstvu katoliške Cerkve. Za dokument je bilo uporabljenih ogromno pripomb in analiz, zbranih na podlagi obsežnega povpraševanja škofovskih konferenc iz vse Cerkve kot tudi strokovnjakov, ki so v tej zvezi specialisti in predstavljajo različne kulture.
 
Listina je namenjena v prvi vrsti vladam. S tem, da v blagor družbe ponovno potrjuje skupno zavest bistvenih pravic družine, nudi vsem tistim, ki so soodgovorni za skupni blagor, vzorec in izhodišče za izdelavo družinske zakonodaje in politike ter smernice za delovne načrte.
 
Istočasno daje apostolski sedež ta dokument z zaupanjem v pretres medvladnim mednarodnim organizacijam, ki že po svoji pristojnosti in delovanju v obrambo in pospeševanje človekovih pravic ne morejo mimo temeljnih pravic družine ali dopuščati, da se kršijo.
 
Listina se seveda obrača tudi na družine same: v krogu družin hoče vzpodbujati zavest nenadomestljive vloge in mesta družine; družinam bi hotela dati pobudo, da se združijo v obrambo in za pospeševanje svojih pravic; družine bodri, naj tako spolnjujejo svojo dolžnost, da bo sodobni svet vlogo družine jasneje razumel in priznaval.
 
Listina se obrača končno na vse, moške in ženske, ki bi se zavzeli in naredili vse za to, da bi bile pravice družine zaščitene in da bi se v blagor vsega sedanjega in prihodnjega človeštva ustanova družine okrepila.
 
Ko apostolski sedež podaja to Listino, ki so jo želeli predstavniki škofov vsega sveta, se s posebnim pozivom obrača na vse člane in vse ustanove Cerkve, naj kot kristjani pričujejo za svoje trdno prepričanje, da je poslanstvo družine nenadomestljivo, in naj se prizadevajo, da bodo družine in starši deležni potrebne podpore in spodbude za spolnjevanje naloge, ki jim jo je Bog zaupal.
 
 
Listina pravic družine


Pristop

Upoštevajoč:

A. da imajo pravice osebe, čeprav so izražene kot pravice posameznika, temeljno družbeno razsežnost, ki dobi svoj po naravi dani in življenjski izraz v družini;

B. da družina temelji na zakonu, tej tesni in vzajemno dopolnjujoči se zvezi moža in žene, do katere pride po nerazdružni zvezi svobodno sklenjene in javno potrjene poroke in ki je odprta za posredovanje življenja;

C. da je zakon naravna ustanova, kateri edini je zaupano poslanstvo posredovanja človeškega življenja;

D. da je družina kot naravna skupnost pred državo in katerokoli drugo skupnostjo in da ima lastne pravice, ki so neodtujljive;

E. da družina ni le navadna pravna, sociološka ali ekonomska enota, temveč skupnost ljubezni in vzajemnosti, edinstveno usposobljena, da uči in posreduje kulturne, nravne, družbene, duhovne in verske vrednote, ki so bistvene za razvoj in blagor lastnih članov in družbe;

F. da je družina mesto, kjer je združenih več rodov in kjer si vzajemno pomagajo rasti v človeški modrosti ter usklajati pravice posameznikov z drugimi zahtevami družbenega življenja;

G. da sta družina in družba, med seboj povezani z organskimi in življenjskimi vezmi, nosilki dopolnjujočih se vlog za obrambo in pospeševanje blaginje vsega človeštva in vsakega posameznika;

H. da je skušnja različnih kultur v zgodovini pokazala, da družba mora priznavati in braniti ustanovo družine;

I. da mora družba, posebej še država in mednarodne organizacije, ščititi družino s političnimi, ekonomskimi, socialnimi in pravnimi ukrepi, ki naj bi okrepili edinost in stalnost družine, da bi mogla opravljati svoje specifično poslanstvo;

J. da so pravice, osnovne potrebe, blagor in vrednote družine ponekod dostikrat prezrte ali jih zakoni, socialnoekonomske ustanove in programi celo ogrožajo, drugod pa so polagoma vedno bolje zaščitene;

K. da je mnogo družin prisiljenih živeti v uboštvu, ki jih ovira, da ne morejo dostojno spolnjevati svoje naloge;

L. da je katoliška Cerkev v zavesti, da vodi pot do blagra posameznika, družine in nje same preko družine, imela vedno za svoje poslanstvo oznanjati vsem ljudem božji načrt o zakonu in družini, ki je zapisan v človeško naravo ter pospeševati ti dve ustanovi in ju braniti pred vsemi tistimi, ki ju ogrožajo;

M. da je škofovska sinoda leta 1980, izrecno priporočala, naj se sestavi in objavi listina pravic družine vsem tistim, ki se jih tiče.

Apostolski sedež po posvetovanju s škofovskimi konferencami zdaj podaja to Listino pravic družine in nujno vabi vse družine, mednarodne organizacije ter vse ustanove in osebe, ki se jih tiče, naj pospešujejo spoštovanje teh pravic in naj poskrbe, da bodo dejansko priznane in se izvajale.


Člen 1

Vse osebe imajo pravico svobodno izbrati svoj življenjski stan, se torej poročiti in ustanoviti družino ali pa ostati samske.

a) Vsak moški in vsaka ženska, ki sta dosegla za sklenitev zakona potrebno starost in imata potrebno sposobnost, imata brez vsakega razlikovanja pravico poročiti se in ustanoviti družino; zakonskih mejitev uporabe te pravice, pa naj bodo stalne ali začasne, se ne sme uvajati, razen če jih terjajo tehtne in objektivne zahteve, ki se nanašajo na samo ustanovo zakona in njen javni in družbeni pomen; v vseh primerih je treba upoštevati dostojanstvo in temeljne pravice osebe.

b) Tisti, ki se hočejo poročiti in ustanoviti družino, imajo pravico od družbe pričakovati, da jim bo omogočila ugodne nravne, vzgojne, družbene in gospodarske razmere, da bodo lahko uresničili svojo pravico, da se čisto zrelo in odgovorno poroče.

c) Javne oblasti morajo ohranjati vrednoto družine kot ustanove; status neporočenih parov ne more biti enak tistim, ki so sklenili zakon v predpisani obliki.


Člen 2

Zakon je mogoče skleniti samo s svobodnim pristankom zakoncev, ki je izražen v predpisani obliki.

a) Kljub znanemu dejstvu, da imajo v nekaterih kulturah pri usmerjanju odločitve svojih otrok že od nekdaj svojo vlogo družine, se je treba varovati vsake prisile, ki bi onemogočila izbiro določene osebe za življenjskega druga.

b) Bodoči zakonci imajo pravico do verske svobode; zato pomeni kršenje te pravice, če se vnaprej kot pogoj za zakon zahteva odpoved veri ali izpovedovanje vere, ki nasprotuje vesti.

c) Zakonca imata ob tem, ko se kot moški in ženska po naravi dopolnjujeta glede zakona, isto dostojanstvo in enake pravice.


Člen 3

Zakonca imata neodtujljivo pravico ustanoviti družino in odločati o razdobju rojstev in številu otrok, ki naj se rode; pri tem v polnosti upoštevata svoje dolžnosti do samih sebe, do že rojenih otrok, do družine in družbe, ob pravšnji hierarhiji vrednot in v skladu z objektivnim nravnim redovm, ki ne dopušča uporabe kontracepcije, sterilizacije in splava.

a) Dejanje javnih oblasti ali privatnih organizacij, ki skušajo kakorkoli omejiti svobodo zakoncev v njihovih odločitvah glede njihovih otrok, so huda žalitev človeškega dostojanstva in pravičnosti.

b) V mednarodnih odnosih se za odobritev gospodarske pomoči za razvoj ne sme postavljati pogoja, da se sprejmejo programi kontracepcije, sterilizacije ali splava.

c) Družina ima pravico, da ji družba pomaga pri rojevanju otrok in njihovi vzgoji. Poročeni pari, ki imajo številno družino, imajo pravico do primerne pomoči in ne smejo biti pod pritiskom diskriminacije.


Člen 4

Človeško življenje je treba od trenutka spočetja brezpogojno spoštovati in ščititi.

a) Splav je neposredno kršenje temeljne pravice do življenja, ki jo ima vsako človeško bitje.

b) Spoštovanje dostojanstva človeškega bitja izključuje vsak poizkus manipulacije ali izkoriščanja človeškega zarodka.

c) Vsak poseg v genetsko dedino človeške osebe, ki nima za cilj popravka nepravilnosti (anomalij), pomeni kršenje pravice do telesne nedotakljivosti in je v nasprotju z blagrom družine.

d) Tako pred rojstvom kot po njem imajo otroci pravico do posebne zaščite in pomoči; prav tako njihova mati med nosečnostjo in pametno odmerjeno dobo po porodu.

e) Vsi otroci, pa naj bodo rojeni v zakonu ali izven njega, imajo enako pravico do socialnega varstva, da bi se njih oseba lahko vsestransko razvijala.

f) Sirote in otroci, ki so oropani pomoči svojih staršev ali varuhov, morajo uživati od strani družbe posebno varstvo. Kar zadeva otroke, ki jih je treba zaupati kakšni družini ali vzeti za svoje, mora država prirediti tako zakonodajo, ki za to sposobnim družinam olajša sprejeti otroke, za katere je treba začasno ali za stalno prevzeti skrb, in ki hkrati spoštuje naravne pravice staršev.

g) Prizadeti otroci imajo pravico dobiti doma in v šoli za svojo človeško rast primerno okolje.


Člen 5

Ker so starši dali svojih otrokom življenje, je njihova prirojena, prva in neodtujljiva pravica, da jih vzgajajo; zato morajo biti priznani za prve in glavne vzgojitelje svojih otrok.

a) Starši imajo pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojimi moralnimi in verskimi prepričanji; pri tem upoštevajo družinska kulturna izročila, ki so v prid otrokovi blaginji in dostojanstvu; od družbe morajo tudi sprejemati potrebno pomoč in podporo, da svojo vzgojiteljsko vlogo primerno spolnijo.

b) Starši imajo pravico, da po svojem prepričanju svobodno izberejo šole in druga potrebna sredstva za vzgojo svojih otrok. Javne oblasti morajo javno podporo tako deliti, da so starši pri izvajanju te pravice resnično svobodni, ne da bi morali nositi krivična bremena. Staršem se ne smejo bodisi neposredno ali posredno nakladati dodatna bremena, ki jim neutemeljeno to svobodo onemogočajo uporabljati ali pa jo omejujejo.

c) Starši imajo pravico doseči, da njihovi otroci ne bodo prisiljeni obiskovati pouka, ki ni v skladu z njihovimi lastnimi moralnimi in verskimi prepričanji. Zlasti spolna vzgoja - ki je temeljna pravica staršev - se mora vedno odvijati pod njihovim pozornim vodstvom, pa naj bo to doma ali v vzgojnih središčih, ki jih sami izberejo in nadzirajo.

d) Pravice staršev so kršene, kadar država naloži obvezen vzgojni sistem, iz katerega je izključena vsaka verska vzgoja.

e) Prvotna pravica staršev do vzgoje njih otrok mora biti zagotovljena v vseh oblikah sodelovanja med starši, učitelji in za šole odgovornimi, zlasti pa v oblikah udeležbe državljanov pri delovanju šol ter pri oblikovanju ter izvajanju vzgojne politike.

f) Družina ima pravico pričakovati od družbenih občil, da bodo pozitivna sredstva za gradnjo družbe in da bodo podpirala temeljne družinske vrednote. Istočasno ima družina pravico, da je, zlasti kar zadeva njene najmlajše člane, deležna ustreznega varstva pred negativnimi učinki in škodo, ki jih prinašajo družbena občila.


Člen 6

Družina ima pravico biti in napredovati kot družina.

a) Javne oblasti morajo spoštovati in pospeševati dostojanstvo, ki je lastno vsaki družini, njeno zakonito neodvisnost, njeno intimnost, njeno nedotakljivost in stalnost.

b) Razporoka je v škodo tako ustanovi zakona kot družine.

c) Sistem razširjene družine je treba imeti tam, kjer je, v časti in mu pomagati, da bi bolje spolnjeval svojo tradicionalno vlogo vzajemne solidarnosti in pomoči; vendar je treba hkrati spoštovati pravice posamezne družine in dostojanstva vsakega njenih članov kot osebe.


Člen 7

Vsaka družina ima pravico pod vodstvom staršev svobodno živeti lastno versko življenje doma, kot tudi pravico svojo vero javno izpovedovati in jo širiti, v javnosti se udeleževati bogočastnih obredov ter svobodno izbranih programov verske izobrazbe, in to brez vsake diskriminacije.


Člen 8

Družina ima pravico opravljati svojo družbeno in politično nalogo pri gradnji družbe.

a) Družine imajo pravico ustanavljati skupaj z drugimi družinami in ustanovami združenja, da bi svojsko vlogo družine ustrezno in uspešno opravljale ter da bi ščitile pravice, pospeševale blaginjo in zastopale koristi družine.

b) Na gospodarskem, družbenem, pravnem in kulturnem področju je treba družinam in družinskim združenjem priznati zakonito vlogo pri izdelovanju in razvoju programov, ki so pomembni za družinsko življenje.


Člen 9

Družine imajo pravico, da lahko brez vsake diskriminacije računajo z ustrezno družinsko politiko javnih oblasti na pravnem, gospodarskem, družbenem in davčnem področju.

a) Družine imajo pravico do takih gospodarskih razmer, ki jim zagotavljajo življenjsko raven v skladu z njihovim dostojanstvom in njihovim vsestranskim razvojem. Ne smejo se jim postavljati ovire za pridobivanje in posest zasebne lastnine, ki je lahko v prid stalnemu družinskemu življenju; zakoni o dedovanju in prenosu lastnine morajo spoštovati potrebe in pravice družinskih članov.

b) Družine imajo pravico biti na družbenem področju deležne ukrepov, ki upoštevajo njihove potrebe, zlasti ob prezgodnji smrti enega ali obeh staršev, v primeru nesreče, bolezni ali invalidnosti, v primeru brezposelnosti ali še, kadar mora družina za svoje člane nositi dodatna bremena v zvezi s starostjo, telesno ali duševno prizadetostjo ali zaradi vzgoje otrok.

c) Stare osebe imajo pravico v svoji družini ali, če je to nemogoče, v primernih ustanovah najti okolje, v katerem bodo lahko svojo starost preživljale vedro ob dejavnostih, ki jih njih doba še zmore in s katerimi se udeležujejo družbenega življenja.

d) Pravice in potrebe družine in zlasti vrednoto družinske edinosti morata upoštevati kazenska politika in zakonodaja, tako da zapornik lahko ostane v stiku s svojo družino in da je ta v času njegovega prestajanja zapora deležna primerne pomoči.


Člen 10

Družine imajo pravico do takega družbenega in gospodarskega reda, v katerem je delo tako organizirano, da njeni člani lahko žive skupaj in da to ni nobena ovira za edinost, blaginjo, zdravje in stalnost družine; zato mora biti dana tudi možnost zdravega prostega časa.

a) Plačilo za delo mora zadostovati, da se družina lahko ustanovi in da dostojno živi; to se doseže bodisi s primerno, tako imenovano »družinsko« plačo, ali pa z drugimi socialnimi ukrepi, kot so družinske doklade ali pa nagrada za delo, ki ga eden od staršev opravlja doma; biti mora taka, da družinski materi ni treba v škodo družinskega življenja, zlasti še vzgoje otrok delati zunaj doma.

b) Domače delo matere mora biti zaradi svojega pomena za družino in družbo deležno priznanja in spoštovanja.


Člen 11

Družina ima pravico do dostojnega stanovanja, primernega za družinsko življenje in sorazmernega s številom družinskih članov, v okolici, kjer je poskrbljeno za temeljne usluge, ki so potrebne za življenje družine in skupnosti.


Člen 12

Družine »potujočih« imajo pravico do iste socialne zaščite, kot so je deležne druge družine.

a) Družine priseljencev imajo pravico do spoštovanja lastne kulture ter do potrebne pomoči in podpore za svojo vključitev v skupnost, v katero prinašajo svoj delež.

b) Izseljeni delavci imajo pravico do tega, da pride čim prej za njimi tudi njihova družina.

c) Begunci imajo pravico do pomoči javnih oblasti in mednarodnih organizacij, da se jim omogoči nov razpored njihove družine.