Janez Pavel II, Poslanica za dan miru 2004. Vedno aktualna naloga: Vzgajati za mir.

Obračam se na vas, voditelji narodov, ki ste dolžni delati za mir!

Na vas, pravniki, ki si prizadevate, da bi s pripravo sporazumov in pogodb, ki krepijo enakopravnost narodov, zarisali poti miroljubnega razumevanja!

Na vas, vzgojitelji mladih, ki na vseh koncih sveta neutrudno delate za vzgojo vesti na poti razumevanja in dialoga!

Obračam se tudi na vas, možje in žene, ki ste v skušnjavi, da bi se oklenili nesprejemljivega sredstva terorizma, s čimer v temeljih postavljate pod vprašaj stvar, za katero se borite!

Vsi poslušajte ponižni klic Petrovega naslednika, ki glasno kliče: Tudi danes, ob začetku novega leta 2004, je mir mogoče doseči. In če je mogoče doseči mir, tedaj je mir tudi naša dolžnost!

Konkretna pobuda

1. Moja prva poslanica za svetovni dan miru, v začetku januarja 1979, je govorila o temi "Vzgajati za mir, da bi dosegli mir".

Tedanja novoletna poslanica je sledila poti, ki jo je nakazal papež Pavel VI. blagega spomina, ki je želel, naj se 1. januar vsako leto obhaja kot svetovni molitveni dan za mir. Spominjam vas besed rajnega papeža, ki jih je zapisal ob novem letu 1968: "Želimo, da bi se to obhajanje moglo ponoviti vsako leto kot voščilo in obljuba na začetku koledarskega leta, ki meri in opisuje pot človeškega življenja v času, naj mir s svojim pravičnim in blagodejnim ravnovesjem vlada odvijanje zgodovine v prihodnosti."(1)

Obljubo svojega častitega prednika na Petrovem sedežu sem vzel za svojo in zato sem vsa leta nadaljeval plemenito izročilo. Prvi dan civilnega leta sem posvetil premišljevanju in molitvi za mir na svetu.

V petindvajsetih letih svojega papeževanja, ki mi jih je doslej naklonil Gospod, nisem nehal dvigati glasu pred Cerkvijo in svetom, da bi verne in vse ljudi dobre volje povabil, naj si vzamejo k srcu zadevo miru, da bi tako prispevali k uresničevanju te velike dobrine in zagotovili svetu boljše čase v vedrem sožitju in medsebojnem spoštovanju.

Tudi letos čutim dolžnost, da povabim može in žene vseh celin k obhajanju novega svetovnega dneva miru. Dejansko mora človeštvo danes bolj kakor kdajkoli prej zopet najti pot složnosti, ki jo, žal, pretresajo sebičnost, sovraštvo, oblastiželjnost in maščevalnost.

Znanost miru

2. Enajst poslanic, s katerimi je papež Pavel VI. nagovoril svet, je postopoma zakoličilo pot, po kateri moramo hoditi, da bomo dosegli ideal miru. Ta veliki papež je postopoma osvetlil posamezna poglavja resnične in prave "znanosti miru". Morda bo koristno, da si prikličemo v spomin teme poslanic, ki nam jih za to priložnost zapustil papež Montini.(2) Vse so še danes zelo aktualne. Še več, spričo drame vojn, ki na začetku tretjega tisočletja še naprej s krvjo oblivajo ceste sveta, predvsem na Bližnjem vzhodu, se vrednost teh spisov v nekaterih odlomkih dviga na raven preroških opominov.

Abecednik miru

3. V petindvajsetih letih papeške službe sem s svoje strani skušal hoditi po poti svojega cenjenega prednika. Ob začetku vsakega novega leta sem pozival vse ljudi dobre volje, naj premišljujejo o različnih vidikih urejenega skupnega življenja v luči razuma in vere.

Tako je nastal povzetek nauka o miru, ki je obenem abecednik te pomembne teme: preprosti abecednik, ki ga lahko razume vsak dobronameren človek, in se s svojo skrajno zahtevno vsebino hkrati obrača na vse tiste, katerim usoda človeštva pomeni resno stvar.(3)

Različni vidiki prizme miru so bili že bogato orisani. Zdaj ne preostane nič drugega več kakor delati, da bo ideal miroljubnega sožitja s svojimi jasnimi zahtevami vstopil v vest posameznikov in narodov. Naloga, da vzgajamo za mir sebe in druge, je za nas kristjane bistvena značilnost naše vere. Oznanjati mir namreč za kristjana pomeni oznanjati Kristusa, ki "je naš mir" (Ef 2,14), oznanjati njegov evangelij, ki je "blagovest miru" (Ef 6,15), ter spominjati vse ljudi na blagor tistim, ki postanejo "delavci za mir" (prim. Mt 5,9).

Vzgoja za mir

4. Že v svoji prvi poslanici za svetovni dan miru, 1. januarja 1979, sem zaklical: "Vzgajati za mir, da bi dosegli mir". Danes je ta klic nujnejši kakor kdajkoli, saj so ljudje spričo tragedij, ki kar naprej stiskajo človeštvo, v skušnjavi, da bi se vdali v usodo, misleč, da je mir nedosegljiv ideal.

Cerkev je vselej učila in še danes uči zelo preprosto načelo: Mir je mogoče doseči. Zgrajen mora biti na štirih stebrih na katere je pokazal blaženi Janez XXIII. v svoji okrožnici Mir na zemlji (Pacem in terris), namreč na resnici, pravičnosti, ljubezni in svobodi. Zato je vsem, ki ljubijo mir, naložena dolžnost, da vzgajajo mlade rodove za ta ideal, da bi tako pripravili boljše čase za vse človeštvo.

Vzgoja za zakonitost

5. Nalogi vzgoje za mir se s posebno nujnostjo pridružuje nujnost usmerjanja posameznikov in narodov k spoštovanju mednarodne ureditve in k ravnanju po obveznostih, ki so jih sprejeli voditelji narodov in njihovi zakoniti zastopniki. Mir in mednarodno pravo sta med seboj tesno povezana: pravica pospešuje mir.

Od samega začetka civilizacije so se oblikovale človeške skupnosti, ki so skrbele za medsebojno sklepanje sporazumov in pogodb, s katerimi naj bi preprečevali samovoljno uporabo oblasti in si prizadevali za poskus miroljubne rešitve vsakokratnih sprotnih napetosti. Tako je poleg pravnih ureditev posameznih narodov postopoma nastal nadaljnji kompleks norm, imenovan ius gentium (mednarodno pravo). Sčasoma je zaradi zgodovinskih dogodkov v raznih narodih prišlo do njegovega razširjenja in opredelitve.

Ta proces je doživel močan pospešek z nastankom modernih držav. Od 16. stoletja dalje so si pravniki, filozofi in teologi prizadevali za izdelavo različnih poglavij narodnega prava, ki so ga zasidrali v temeljne postulate naravnega prava. Na tej poti so se izoblikovala splošna načela, ki so predhodna in višja od notranje državnega prava ter upoštevajo edinost in skupno poklicanost človeške družine.

Med vsemi temi načeli ima vsekakor osrednje mesto načelo "pacta sunt servanda": svobodno podpisanih sporazumov se je treba držati. To je osišče in nujna predpostavka vsakega odnosa med odgovornima pogodbenima strankama. Kršitev sklenjenih sporazumov povzroča položaj brezpravnosti ter iz njega izhajajoče napetosti in nasprotja, ki bi imajo trajne negativne povratne učinke. Namig na to temeljno pravilo se izkaže za primernega predvsem ob vsaki priložnosti, ko se pojavlja skušnjava, da rajši stavimo na pravico močnejšega kakor na moč pravice.

Ena takšnih priložnosti je bila nedvomno drama, ki jo je človeštvo preživljalo med 2. svetovno vojno: brezno nasilja, uničevanja in smrti, kakršnega niso poznali nikoli prej.

Spoštovanje prava

6. Ta vojna, skupaj z grozo in s strašnim kršenjem človeških pravic, ki ga je sprožila, je vodila k temeljiti obnovi mednarodne pravne ureditve. Varovanje in pospeševanje miru sta bila umeščena v središče obsežno posodobljenega normativnega in institucionalnega sistema. Da bi bedeli nad mirom in varnostjo na globalni ravni ter opogumljali prizadevanje držav za ohranitev in jamstvo teh temeljnih dobrin človeštva, so vlade ustanovile posebno organizacijo, Organizacijo združenih narodov, in Varnostni svet, ki so mu zaupana široka pooblastila za ukrepanje. Za jedro sistema je bila postavljena prepoved uporabe nasilja. To je prepoved, ki po znanem 7. poglavju ustanovne Listine Organizacije Združenih narodov predvideva le dve izjemi. Ena potrjuje naravno pravico do legitimne obrambe, ki jo je treba izvajati po predvidenih pogojih in v območju Združenih narodov: zato tudi znotraj tradicionalnih meja nujnosti in sorazmernosti.

Druga izjema obstaja v kolektivnem varnostnem sistemu, ki Varnostnemu svetu pripisuje pristojnost in odgovornost na področju ohranjanja miru s polnomočjem odločanja in obsežno diskrecijsko pravico.

Sistem, ki je bil izdelan z Listino OZN, naj bi "prihodnje rodove obvaroval pred bičem vojne", "ki je za časa našega življenja kar dvakrat prizadejala človeštvu neizrekljivo trpljenje."(4) Razcepitev mednarodne skupnosti na sovražne in nasprotujoče si bloke, hladna vojna na enem delu zemeljske krogle ter tudi nasilni spopadi, ki so izbruhnili v drugih delih, so v naslednjih desetletjih povzročili vse večje odmikanje od predvidevanj in pričakovanj v času neposredno po vojni.

Nova mednarodna ureditev

7. Vendarle pa je treba priznati, da je Organizacija združenih narodov kljub mejam in obotavljanju, ki večinoma izhajajo iz zamud njenih članov, s pripravo kulturne in institucionalne podlage miru pomembno prispevala k spoštovanju človekovih pravic, k pospeševanju svobode narodov in njihove pravice do razvoja.

Delovanje vlad bo našlo krepko spodbudo v ugotovitvi, da so ideali Organizacije združenih narodov posebej prek konkretnih solidarnostnih in mirovnih dejanj mnogih ljudi, ki delajo v nevladnih organizacijah in v gibanjih za človekove pravice, široko razširjeni.

Gre za pomembno spodbudo k reformi, ki naj jo Organizacija združenih narodov uresniči za dosego svojih, še vedno veljavnih statutarnih ciljev: "Človeštvo danes vendarle potrebuje - spričo nove in težje stopnje svojega pristnega razvoja, ... višjo stopnjo mednarodne ureditve."(5) Države morajo v tem cilju videti jasno moralno in politično dolžnost. Ponavljam željo, ki sem jo izrekel leta 1995: "Potrebno je, da se Organizacija združenih narodov vedno bolj dviga iz hladnega stadija administrativne institucije do moralnega središča, v katerem se vsi narodi sveta počutijo doma in razvijajo svojo skupno zavest, da so tako rekoč "družina narodov".(6)

Usodna nadloga terorizma

8. Mednarodno pravo more le s težavo ponuditi rešitve za napete situacije, ki izvirajo iz spremenjene podobe današnjega sveta. Med nosilci takšnih napetosti niso samo države; so tudi skupine, ki so nastale po razpadu držav, bodisi v povezavi z zahtevami po neodvisnosti ali v povezavi z brezobzirnimi kriminalnimi organizacijami. Pravna ureditev norm, ki je bila izoblikovana v teku stoletij, da bi uredila odnose med samostojnimi državami, se s težavo sooča z napetostmi, v katerih delujejo tudi skupine, ki nimajo tradicionalnih značilnosti državnosti. Posebej to velja v primeru terorističnih združenj.

Nadloga terorizma je v teh letih postala agresivnejša in je izvedla gnusne pokole, ki so vse bolj oteževali pot dialoga in pogajanj, saj so zlasti na Bližnjem vzhodu zagrenili duha in zaostrili probleme.

Če hoče biti uspešen, se boj proti terorizmu ne more izčrpati zgolj v zatiranju in kaznovanju. Bistveno je, da potrebno uporabo sile spremlja pogumna in trezna analiza nagibov, ki so v ozadju terorističnih napadov. Hkrati mora zavzetost proti terorizmu najti svoj izraz tudi na politični in pedagoški ravni: po eni strani z odstranitvijo vzrokov, ki so na začetku krivičnega stanja, iz katerega prihajajo pobude za najbolj brezupna in krvava dejanja; po drugi strani z zavzetostjo za vzgojo in izobraževanje, ki ga navdihuje spoštovanje človeškega življenja v vseh okoliščinah. Edinost človeškega rodu je dejansko močnejša kakor naključni spori, ki ločujejo ljudi in narode drugega od drugega.

V potrebnem boju proti terorizmu je mednarodno pravo poklicano, da izdela pravne postopke, ki so opremljeni z učinkovitimi mehanizmi preventivnih ukrepov, nadzora in boja proti zločinom. Demokratične vlade vsekakor zelo dobro vedo, da uporaba nasilja zoper teroriste ne more opravičiti zanikanja načel pravne države. Politične odločitve, ki iščejo uspeh brez upoštevanja temeljnih človekovih pravic, bi bile nesprejemljive: cilj nikoli ne posvečuje sredstev!

Prispevek Cerkve

9. "Blagor tistim, ki delajo za mir; kajti imenovani bodo božji sinovi" (Mt 5,9). Kako bi mogla ta beseda, ki kliče k zavzetosti na neizmerno širokem polju miru, najti tako močan odmev v človeškem srcu, če ne bi ustrezala hrepenenju in upanju, ki sta v nas neuničljivo živi? In iz katerega drugega razloga naj se delavci za mir imenujejo božji sinovi, če ne zato, ker je Bog po svoji naravi Bog miru? Odrešenjsko oznanilo, ki ga Cerkev razširja v svetu, ravno zaradi tega vsebuje prvine nauka, ki so temeljnega pomena za pripravo načel, potrebnih za miroljubno sožitje med narodi.

Zgodovinski dogodki nas učijo, da graditev miru ne more obiti spoštovanja moralnega in pravnega reda, kakor pravi antični pregovor: "Serva ordinem et ordo servabit te" (Drži se reda in red bo ohranjal tebe). Mednarodno pravo mora preprečiti prevlado zakona močnejšega. Njegov osnovni namen je v tem, da nadomesti "materialno silo orožja z moralno močjo prava"(7), ko predvideva primerne sankcije zoper kršitelje zakona kakor tudi primerne odškodnine za žrtve. To mora veljati tudi za tiste vladarje, ki pod nesprejemljivo pretvezo, da gre za notranje zadeve njihove države, nekaznovano kršijo človeško dostojanstvo in pravice.

V svojem nagovoru diplomatskemu zboru, akreditiranemu pri Svetem sedežu (13. januarja 1997) sem priznal mednarodno pravo kot prvovrstno orodje za vzpostavitev miru: "Mednarodno pravo je bilo dolgo časa pravo vojne in miru. Mislim, da je bolj in bolj poklicano, da postane izključno pravo miru, pri čemer je treba mir razumeti kot predpostavko pravičnosti in solidarnosti. V tem okviru mora morala oplajati pravo; morala lahko celo prehiteva pravo, kolikor mu kaže smer glede tega, kaj je prav in dobro."(8)

V teku stoletij je Cerkev s filozofsko in teološko refleksijo številnih krščanskih mislecev dala pomemben doktrinalni prispevek glede usmeritve mednarodnega prava za skupno blaginjo celotne človeške družine. Predvsem v sedanji zgodovini se papeži niso obotavljali poudarjati pomena mednarodnega prava kot zagotovila za mir, v prepričanju, da "se sad pravičnosti seje v miru tistim, ki delajo za mir" (Jak 3,18). Za ta cilj si Cerkev prizadeva z njej lastnimi sredstvi, in sicer v neminljivi luči evangelija in z nepogrešljivo močjo molitve.

Civilizacija ljubezni

10. Ob sklepu teh premislekov se mi vendarle zdi pomembno spomniti, da mora za usmeritev resničnega miru v svetu pravičnost najti svojo izpopolnitev v ljubezni. Vsekakor je pravo prva pot, po kateri je treba hoditi, da bi dospeli do miru. In narode je treba vzgajati k spoštovanju tega prava. Toda cilja te poti ne bomo dosegli, če ne bo ljubezen dopolnila pravičnosti. Pravičnost in ljubezen se včasih pokažeta kot nasprotujoči si sili. V resnici sta le dva obraza ene in iste resničnosti, dve razsežnosti človeškega bivanja, ki se morata med seboj dopolnjevati. Zgodovinska izkušnja lahko to potrdi. Kaže, da pravičnosti pogosto ne uspe, da bi se osvobodila sovraštva, in še manj okrutnosti. Zgolj pravičnost ne zadostuje. Nasprotno, lahko se sprevrže v zanikanje same sebe, če se ne odpre globlji moči - ljubezni.

Zato sem kristjane in vse ljudi dobre volje vedno znova spominjal na nujnost odpuščanja, da bi mogli rešiti bodisi probleme posameznikov bodisi narodov. Ni miru brez odpuščanja! To ponavljam tudi ob tej priložnosti, ko imam posebej pred očmi krizo, ki v Palestini in na Bližnjem vzhodu prizadeva tudi širše okolje: rešitve zelo resnih težav, zaradi katerih morajo prebivalci teh pokrajin že vse predolgo trpeti, ne bomo našli toliko časa, dokler se ne odločimo premagati logiko enostavne pravičnosti in se ne odpremo logiki odpuščanja.

Kristjan ve, da je ljubezen temeljni razlog, zaradi katerega je Bog vstopil v odnos s človekom. Prav tako je ljubezen tisto, kar Bog pričakuje kot človekov odgovor. Zato je ljubezen tudi najbolj vzvišena in najodličnejša oblika medčloveških odnosov. Ljubezen naj zato oživlja vsa področja človeškega življenja in se prav tako razširi na mednarodno ureditev. Le človeštvo, v katerem vlada "civilizacija ljubezni", se bo mogla veseliti resničnega in trajnega miru.

Ob začetku novega leta želim ljudi vseh jezikov, religij in kultur spomniti na antični pregovor:"Omnia vincit amor" (Ljubezen vse premaga). Da, dragi bratje in sestre z vseh delov sveta, na koncu bo zmagala ljubezen! Vsakdo naj si prizadeva za pospešitev te zmage. Kajti po njej v globini hrepeni vsako človeško srce.