Vice in molitev za rajne

“Čemu katoličani molijo za rajne?" se sprašujejo nekatoličani. Ker ta običaj temelji na nauku o vicah, ki so ga reformatorji 16. stoletja ukinili in ga sedaj njihovi privrženci ne poznajo, nastanejo namreč težave, kako razumeti katoliški običaj molitve za rajne brate.

Cerkev svojim otrokom te duhovne vaje prikazuje tako, da je 2. november določila kot spomin vseh vernih rajnih in dovolila duhovnikom, da na ta dan opravijo tri svete maše za duše rajnih. Poleg tega je mesec november v celoti določila kot mesec posebnih molitev za duše v vicah. Nekatoliške bralce bi torej radi povabili, da skupaj z nami raziščejo podlago za ta spominski običaj v Svetem in ustnem izročilu in v človeškem umu.

Vice in molitev za rajne

Sveto pismo nas opozarja, naj drug za drugega molimo ne le na tem svetu ter se priporočamo svetnikom in angelom, temveč tudi, naj molimo za duše nasih rajnih bratov. Druga knjiga Makabejcev pripoveduje, da je Juda, potem ko je premagal Gorgija, prišel s svojimi ljudmi, da bi v boju padle Jude pokopali. „Napravil je nabirko od moža do moža in poslal v Jeruzalem približno dva tisoč srebrnih drahem, da bi se opravila daritev za greh."

Menil je, da njihovi grehi niso nekaj strašnega; kajti „pred očmi je imel tudi sijajno nagrado, pridržano za tiste, ki zaspijo pobožno". Pisec nato izrazi v besedah vsebovan nauk: „Sveta in pobožno misel! Zato je namreč naročil to spravno daritev za umrle, da bi bili oproščeni greha" (2 Mak 12,43-45).

Čeprav naši ločeni bratje knjig Makabejcev ne priznavajo za navdihnjene, morajo vsaj priznati, da so zvesta zgodovinska poročila, ki izpričujejo judovsko vero stoletja pred Kristusom. Dejansko temeljijo na isti avtoriteti kot Izaija, Janez in vse ostale knjige Svetega pisma, na nezmotljivi učiteljski avtoriteti Cerkve, ki vse knjige Svetega pisma razglaša za navdihnjene.

Molitvenik, ki je pri ameriških Judih v splošni rabi, vsebuje naslednji molitveni obrazec za pogrebno slovesnost:

„Rajni brat, naj ti bodo nebeška vrata odprta, da boš ugledal mesto miru in prebivališče varnosti; naj ti angeli veselo pridejo naproti, da ti služijo: naj te rad sprejme najvišji duhovnik. Pojdi do cilja, počivaj v miru in vstani zopet v življenje. Naj bo mir nebeškega prebivališča tvoja srečna usoda, stanovanje in počivališče za dušo našega rajnega brata (ki naj ga Božji duh vodi v raj), ki je s tega sveta odšel po volji Boga, Gospoda nebes in zemlje. Naj ga najvišji kralj kraljev v svojem neskončnem usmiljenju skrije v senci svojih kril. Naj ga zopet obudi ob koncu svojih dni in mu da piti iz veletoka Njegovega veselja.”

„Res je nenavadno,” opaža pater B. L. Conwav C.S.P., „da so ustanovitelji protestantizma v spisih in v izročilu potisnili ob stran tolikšno množico pričevanj o vicah in priprošnjah za umrle. Vendar so v Kristusovem evangeliju nauki tako medsebojno prepleteni, da zanikanje neke osrednje verske resnice logično izključuje tudi mnoge druge. Lutrovo zmotno mnenje o opravičenju samo po veri, ga je pripeljalo do zanikanja razlike med smrtnim in malim grehom, dejstva časnih kazni, nujnosti dobrih del, učinkovitosti odpustkov in koristnosti molitve za rajne. Če greh ni odpuščen, temveč le prekrit, če je ´novi človek’ Evangelija Kristus, ki svojo pravičnost pripisuje grešnikom, bi bilo resnično nesmiselno moliti za rajne, da bi bili očiščeni svojih grehov. Iz Lutrovega zanikanja vic torej sledi dvoje: ali okrutni nauk, da bo večji del celo pobožnih kristjanov pogubljen (kar do neke mere razlaga sodobno zanikanje večne kazni), ali pa nepotrjena domneva, da bo Bog dušo v trenutku smrti očistil z neko nenadno (čudežno) magično spremembo.”

Četudi se beseda „vice” v Svetem pismu ne najde, pa tako Stara in Nova zaveza kot tudi spisi cerkvenih očetov Vzhoda in Zahoda opozarjajo na ´resničnost’ki jo vice simbolično pomenijo. Ker pa je bila vera v učinkovitost molitev za rajne v prvi Cerkvi splošna, iz tega sledi, da je bilo verovanje v vice prav tako splošno. Kajti brez vic ne bi imele molitve za rajne nobenega pomena in smisla.


Vice - zahteva razuma
 
Če odmislimo dokaz, ki ga ponujata Sveto pismo in izročilo, nas že sam razum pripelje k domnevi in celo k zahtevi, da obstaja neko vmesno stanje med nebesi in peklom. Ker namreč „v nebesa ne sme vstopiti nič omadeževanega,” bi to pomenilo, da duša, ki odide iz tega življenja z malim grehom ali z neodsluženo kaznijo, ne more priti v nebesa.

Prav tako pa ne bi bilo pravično, da bi prišla v večni pekel, saj takšna kazen ne bi bila sorazmerna s takim prestopkom. Verjetno zelo veliko ljudi umre z malimi grehi. Ne zaslužijo, da bi kar takoj vstopili v nebesa, pravično pa tudi ni, da bi bili obsojeni na pekel. Zatorej mora obstajati še neko drugo stanje, kjer je kazen primerna prestopku. To zahteva že razum. Takšno stanje so vice, kjer se duše očiščujejo od odpustljivih nepopolnosti in so na ta način postavljene v stanje, ki jim omogoča vstop v vzvišeno prisotnost njihovega Gospoda in Stvarnika v neizrečeni blaženosti nebes.

Običaj, da molimo za duše rajnih, pa se ne sklada le s Svetim pismom, temveč nas k temu nagovarjajo tudi naši naravni nagibi. Nauk o občestvu svetnikov poudarja socialno in duhovno solidarnost človeškega roda, tako da pojasnjuje našo medsebojno pomoč v času stiske. Veliko pripomore k zmanjšanju strahu pred smrtjo. Ker so ustanovitelji protestantizma v 16. stoletju ta nauk zavrgli, s te niso samo grobo posegli v Sveto pismo ter tisoč šeststo let trajajoče izročilo krščanske Cerkve, tem­več so ohromili tudi naše naravne nagibe in srčno hrepenenje. Prerezali so nežne vezi, ki povezujejo zemljo z nebesi, dušo, objeto s telesom, z dušo, osvobojeno zemeljske lupine.

Če lahko na tem svetu molim za svojega brata, zakaj ne bi mogel še naprej moliti zanj, ko bo prestopil prag večnosti?! Mar smrt ne uniči samo telesa in pusti dušo nedotaknjeno? Mar zato ne živi več in ne misli, se ne spominja in ne ljubi? Kakšen je zemeljski razlog za to, da ne morem več misliti na svojega brata ter mu svoje ljubezni izkazovati namesto z nekoristnimi solzami z veliko bolj učinkovitimi sredstvi svoje molitve? Ali obstaja kje kristjan, ki bi stal ob odprtem grobu in gledal spuščanje trupla ljubljenega človeka v njegovo zadnje počivališče, ne da bi pri tem s solznimi očmi zaklical proti nebu: „O Bog, usmili se duše mojega ljubljenega!”

Ne da bi se oziral na molk svoje veroizpovedi glede učinkovitosti molitve za rajne, posluša protestant glas svojega srca in odgovarja v tem vsesplošnem jeziku ljubezni in sočutja, ki ga vsi ljudje razumemo. Z nemih ustnic svojega rajnega prijatlja je vedno znova slišati isto rotenje, kot ga je izrekel Job v svoji nesreči: „Bodite usmiljeni z menoj, bodite usmiljeni z menoj vsaj vi, moji prijatelj, kajti Gospodova roka me je zadela!” Da takšna prošnja ne ostane neuslišana, je dokaz, da si človeško srce zaradi verskih predsodkov ne dovoli vzeti svoje ljubezni in sočutja. Za duše, ki so že prestopile prag večnosti in nas iz vic prosijo, da se jih spomnimo z molitvami, lahko v resnici rečemo „Naše roke se jih več ne morejo dotakniti, naše oči jih ne morejo več videti, toda naša ljubezen in naša molitev jih, hvala Bogu, vedno lahko dosežeta.”

John A. O´Brien
Odlomek je vzet iz knjige ,,Vera milijonov", avtorja J. A. O´ Briena, izšla je pri založbah Paul Pattloch-Verlag / Christiana-Verlag. (Knjiga je že razprodana).