Pomoč dušam v vicah

Z molitvijo in darovanjem odpustkov je Marija Simma že od otroštva pomagala dušam v vicah. Od leta 1940 so se ji duše v vicah javljale posamezno s prošnjo za molitveno pomoč. Na vse svete 1953 je začela pomagati dušam v vicah z zadostilnim trpljenjem.


PRESOJANJE PRIKAZOVANJ

Ali so resničnost ali samo plod domišljije, in se zaradi želje ali branja umetno porodijo? Različna dejstva govorijo za resničnost prikazovanj in zadostilnega trpljenja.

- Marija Simma je že od zgodnjega otroštva želela pomagati dušam v vicah, saj je tudi dneve odpustkov vneto izrabljala in opravila mnogo za ta namen predpisanih molitev za duše v vicah. Ni pa vedela, da za njihovo spravo lahko tudi trpimo, dokler trpljenje ni prišlo nadnjo. To zadostilno trp­ljenje je težko, kot so vice same, in potreben je bil popoln duh samožrtvovanja ter zavest zaobljube, da je lahko popolnoma prostovoljno sprejela nase namesto njih vse to trpljenje.

- Kar je Marija Simma zvedela od duš v vicah o današnjem času, njegovih stiskah, nevarnostih ter odrešenjskih sredstvih in kar je v najtežjih trenutkih trpljenja spoznala in ji je bilo v tolažbo, je popolnoma v skladu z verskim naukom o Božjem usmiljenju in pravičnosti in z naukom o vicah ter s spoznanji in izkušnjami cerkvene oblasti.


KAKO LAHKO POMAGAMO DUŠAM V VICAH?

1. Posebno z mašno daritvijo, ki je nenadomestljiva.

2. Zadostilno trpljenje. Vsako trpljenje, bodisi telesno, bodisi duševno, ki ga darujemo za duše v vicah, jim prinese veliko olajšanje.

3. Rožni venec je za mašno daritvijo najučinkovitejše sredstvo za pomoč dušam v vicah. S pomočjo rožnega venca so vsak dan rešene številne duše, ki bi sicer morale trpeti še mnogo let.

4. Tudi pobožnost križevega pota lahko prinese ve­liko olajšanje.

5. Neprecenljivi so odpustki, pravijo duše v vicah. Pomenijo namreč prilastitev zadoščenja, ki ga je nebeškemu Očetu izkazal Jezus Kristus. Kdor v življenju pogosto daruje odpustke za duše v vi­cah, bo tudi v poslednji uri v večji meri kot drugi deležen milosti popolnega odpustka. Grozno bi bilo, če ne bi izkoristili teh zakladov Cerkve za duše v vicah. Podobno kot je grozno, če stojiš pred goro zlata in imaš možnost, da si od tam lahko vzameš toliko, kolikor te je volja, da bi od tega dal hudo trpečemu, ki sam zase tega ne more storiti, ti pa se toliko ne potrudiš, da bi iztegnil roko in mu dal.

Marsikje molitev za odpustke iz leta v leto bolj pojenjuje, in to tudi v naših krajih. Ljudje bi se morali tega bolj držati.

6. Miloščina in dobra dela, še posebej darovi za misijone.

7. Tudi prižiganje sveč naj bi pomagalo dušam v vicah, predvsem ker je to dejanje pozornosti in ljubezni, pa tudi zato, ker so sveče blagoslovljene in svetijo v temo duš v vicah.

8. Tudi kropljenje z blagoslovljeno vodo lajša bolečine.


DUŠE V VICAH IN UMIRAJOČI

Duše v vicah pravijo: Mnogo ljudi pride v pekel zato, ker premalo molimo zanje. Vsako jutro in vsak večer naj bi molili naslednjo molitev za odpuščanje grehov:

Jezus, Ti, ki tako iskreno ljubiš duše,
prosim in rotim Te
pri smrtnem boju Tvojega presvetega Srca
in pri bolečinah Tvoje presvete Matere,
očisti s svojo krvjo vse grešnike sveta,
ki so zdaj v smrtnem boju in bodo še danes umrli.
Božje Srce Jezusovo,
ki si moralo pretrpeti smrtni strah,
usmili se umirajočih. Amen."

Marija Simma je nekoč videla mnogo duš na tehtnici med peklom in vicami.


NAVODILA

Duše v vicah zelo skrbijo za nas ljudi in za Božje kraljestvo.

Na to kažejo navodila, ki jih je prejela Marija Simma. Tele lahko najdemo med drugim v njenih zapiskih: Ne bi se smeli pritoževati nad današnjimi slabimi časi. Staršem bi morali povedati, da nosijo glavno krivdo. Starši otroku ne bi mogli narediti slabše uslnge, kot če mu izpolnijo vsako željo in mu dajo vse, kar hoče, da je le zadovoljen in ne kriči. Na tak način lahko že otroku vcepijo ošabnost. Ko pa potem ta otrok pride v šolo, se ne zna niti prekrižati niti zmoliti očenaš. O dragem Bogu pogosto ne ve čisto nič. Starši se skušajo opravičiti z izgovorom, češ da je to naloga katehetov in veroučiteljev.

Kjer ne začnemo z veroukom že pri majhnih otrocih, vera kasneje ni trdna. Naučite otroka odpovedovanja! Zakaj je danes ta verska ravnodušnost, ta moralni propad? To je zaradi tega, ker se otroci ne naučijo odpovedovanja. To rodi kasneje nezadovoljneže in razuzdance, ki hočejo vse poskusiti in živeti čimbolj udobno. Zato je toliko spolnega občevanja, preprečevanja spočetja in umorov v materinem telesn. Ti nerojeni otroci vpijejo v nebo po maščevanju. Njihovo število je danes marsikje večje kot število rojenih otrok. Zakon proti prekinitvi nosečnosti mora biti strožji, pa se ta vrši že pri štirinajstletnih deklicah; dolžnost vsakega zdravnika, ki pri pregledu odkrije prekinitev nosečnosti, je, da to prijavi pristojnim oblastem, ker ga sicer bremeni velika odgovornost.

Kdor se kot otrok ni naučil odpovedovanja, postane sebičen, neprijazen, gospodovalen. Zato je danes toliko sovraštva in pomanjkanja ljubezni. Če hocemo imeti lepše čase, moramo otroke bolje vzgajati.

Strašno grešimo tudi v ljubezni do bližnjega, posebno zaradi obrekovanja, klevetanja in prevar. Kje se vse to začne? V mislih. Naučiti se moramo takoj izključevati neljubeznive misli. Tega se moramo naučiti že kot otroci. V kali zatri vsako neljubo misel, in nikoli ne boš neljubeznivo sodil.

Dolžnost vsakega katoličana je apostolat, za nekoga je to v poklicu, za drugega, da je dober zgled. Tožimo, da se mnogi pogubljajo zaradi nemoralnega in protiverskega govorjenja. Zakaj pa drugi molčijo? Tudi drugi morajo braniti svoje prepričanje in se priznati za kristjane. Ali je že bilo kdaj v zgodovini Cerkve reševanje duš in krščanske kulture tako nujno in naloga laikov tako zahtevna kakor danes? Božje kraljestvo bi morali zopet vsi kristjani bolj iskati in bolj uveljavljati, saj drugače ljudje nismo več sposobni prepoznati delovanja Božje Previdnosti. Skrb za dušo ne sme biti zapostavljena zaradi pretirane skrbi za telo.

22. januarja 1955 sem ponoči razločno, glasno in jasno zaslišala besede: ,,Bog zahteva zadoščevanje!" S prostovoljnim žrtvovanjem in molitvijo lahko veliko naredimo za zadoščevanje. Če pa tega ne naredimo prostovoljno, bo Bog s silo prišel po zadostilne žrtve. Moramo zadoščevati.