Pomagajmo dušam v vicah!

2. novembra obhajamo spominski dan vseh rajnih ali "verne duše". Verni ljudje molimo za svoje drage, ki so že umrli pa so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa. Za duše teh rajnih pravimo, da so v vicah. Kako dolgo traja boleče očiščevanje v vicah pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti. Vemo pa, da si te duše same ne morejo nič pomagati. Čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pomagati jim moremo mi, dokler živimo, pa tudi zveličani v nebesih. Že od nekdaj je Cerkev na današnji dan darovala priprošnje za rajne, zlasti še sveto mašo. Svojim vernikom je tudi priporočala, naj pomagajo tem dušam, da pridejo čimprej do nebeške sreče, še drugače: z dajanjem miloščine ter z darovanjem odpustkov in spokornih del.

Na tak način lahko pomagajo vernim dušam tudi majhni otroci! Te duše nikoli ne pozabijo svojih dobrotnikov! Hvaležno jim poplačajo njihovo pomoč, s katero so se rešile vic in prišle v nebesa.

Kaj pravi Marija Simma?

Vemo, da je v Avstriji do leta 2002 še živela 85 let stara kmečka žena Marija Simma. Ker nismo nikjer brali o njeni smrti, je zelo verjetno, da živi še danes. Doma je iz vasi Sonntag v voralberških hribih. Ta preprosta kmetica je že od otroških let rada molila za verne duše. Od njenega 25 leta naprej pa jo je mnogo vernih duš hodilo obiskovat in prosit, da bi jim pomagala iz vic. Ko so bile rešene, so se ji prišle tudi zahvalit in povedat kakšno skrivnost iz svojega življenja na zemlji in v večnosti. V tem njenem početju sta jo ves čas podpirala njen župnik in škof. Pred nekaj leti je to ženico na domu obiskala francoska redovnica Emmanuel, se z njo pogovarjala in napisala knjižico o tem, kar je od nje slišala. Berite, kaj je odgovorila Marija Simma, ko ji je sestra zastavila naslednje vprašanje:

Marija, ali nam morete povedati, na kakšen način najbolj uspešno pomagamo dušam iz vic?

Sveta maša je najboljše sredstvo.

Zakaj sveta maša?

Zato, ker se na našo prošnjo daruje Kristus. Bogu se daruje samo Kristus kot najljubša žrtev. Duhovnik je samo božji predstavnik, tisti ki se žrtvuje za nas, pa je Bog. Dobro pa je vedeti tole. Maša "pomaga" veliko bolj tistim rajnim, kateri so jo cenili v svojem življenju! Če so se maše udeležili kdaj tudi med tednom in če so molili s srcem, jim maše, darovane za njihov pokoj, veliko koristijo. Še vedno drži isto: vsak žanje, kar je sejal.

Duša pokojnika, ki je prišla v vice, na dan pokopa jasno vidi, če resnično molimo zanjo ali pa smo na pogrebu samo kot gledalci. Duše umrlih opozarjajo, da jim naše solze nič ne koristijo, pomaga jim samo molitev. Pogosto obžalujejo, da se ljudje udeležujejo pogrebov, ne da bi se obrnili na Boga z eno samo prošnjo!

V zvezi z mašo naj navedem lep primer, ki ga je povedal arški župnik svojim faranom: "Dragi moji, neki dober duhovnik je imel nesrečo, da je zgubil svojega dragega prijatelja in je veliko molil za pokoj njegove duše.

Nekega dne mu je Bog dal spoznati, da je prijatelj v vicah in da strašno trpi. Sveti duhovnik je bil prepričan, da za pokojnega prijatelja ne more nič boljšega storiti, kot da daruje zanj sveto mašo. V trenutku posvetitve je vzel v roke hostijo in rekel: »Sveti in večni Oče, narediva pogodbo. Ti imaš v svojih rokah dušo mojega prijatelja, ki je v vicah, jaz pa imam v mojih telo tvojega Sina. Zato, dobri in usmiljeni Oče, osvobodi mojega prijatelja, jaz pa ti podarjam tvojega Sina z vsemi zasluženji njegovega trpljenja in smrti.«

Prošnja je bila uslišana. Prav v trenutku povzdigovanja je videl dušo svojega prijatelja, žarečo od sreče, iti v nebesa. Bog je sprejel pogodbo.

Zato, dragi moji, kadar hočemo rešiti dušo dragega bitja iz vic, naredimo isto: darujmo Bogu s pomočjo svete daritve njegovega ljubljenega Sina z vsemi zaslugami njegovega trpljenja in smrti. Oče nam ne bo mogel odreči te milosti."