Zmaga Vstalega

Bliža se velikonočno tridnevje, ki nosi v sebi najlepše in najdragocenejše skrivnosti naše vere. Strnjene misli, ki spominjajo na velike dogodke, opisujejo te skrivnosti drugo za drugo in nam lahko pomagajo, da jih v polnosti zaživimo.
 
Veliki četrtek, dan, ko smo leta dolgo pogosto doživljali sladkost posebne zaupnosti z Bogom, nas spominja na obilje ljubezni, ki jo je nebo izlilo na svet.
Ljubezen je namreč evharistija, ki nam je dana na ta dan.
Ljubezen je duhovništvo, ki je služba ljubezni in nam med drugim omogoča evharistijo.
Ljubezen je edinost – učinek ljubezni – za katero Jezus danes kakor takrat prosi Očeta: »… da bi bili vsi eno (…), kakor sva midva eno« (prim. Jn 17, 21-22).
Ljubezen je nova zapoved, ki nam jo je razodel na ta dan pred smrtjo: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13, 34-35). Ta zapoved nam omogoča, da tu na zemlji živimo po zgledu Svete Trojice.
 
Veliki petek.
Eno samo ime: zapuščeni Jezus. Daj je vse: življenje ob Mariji v stiskah in pokorščini. Tri leta oznanjevanja, tri ure na križu, s katerega odpusti rabljem, odpre nebesa razbojniku in nam da Mater.
Ostalo mu je božanstvo.
Toda njegovo združenje z Očetom, presladko in neizrekljivo združenje z njim, zaradi katerega je bil – kot Božji Sin – tako mogočen na zemlji in tako kraljevski na križu, ta občutek Božje navzočnosti se je moral pogrezniti na dno njegove duše, tako da ga ni več čutil, moral ga je na neki način ločiti od Tistega, o katerem je rekel, da je eno z njim; in tedaj zavpije: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27, 46).
 
Velika sobota.
Marija je sama. Sama s svojim Sinom – mrtvim Bogom. Prepad tesnobe, ki ga ni mogoče napolniti, neskončna muka? Da, vendar Marija stoji pokonci in tako postane vzvišen zgled, spomenik vseh kreposti. Marija upa, veruje: če so drugi pozabili na Jezusove besede, s katerimi je v življenju naznanjal svojo smrt, a tudi vstajenje, pa jih ona ni nikoli pozabila: te in vse druge besede je hranila v svojem srcu in o njih premišljevala (prim. Lk 2, 51). Zato ne podleže bolečini: čaka.
 
In končno:
velikonočna nedelja.
To je zmaga vstalega Jezusa Tudi sami jo poznamo in jo podoživljamo v sebi, osebno v našem malem: ko smo objeli zapuščenost ali ko smo zares združeni v njegovem imenu, izkušamo učinke njegovega življenja, sadove njegovega Duha.
Vstali mora biti vedno navzoč in živ v nas, saj svet ne pričakuje od nas zgolj tega, da smo ljudje, ki verujejo vanj in ga nekako ljubijo, temveč da smo pristne priče, ki lahko vsem v resnici povedo – kakor so storili Magdalena in apostoli potem, ko so ga srečali ob grobu – tiste znane, vendar vedno nove besede:
»Videli smo ga!« da, odkrili smo ga v luči, s katero nas je razsvetlil; dotaknili smo se ga v miru, ki nam ga je podelil; čutili smo ga v njegovem glasu na dnu srca; okušali smo njegovo veselje brez primere.