Kristjan, ali si upaš tvegati nov boj?

Pravijo, da se hudobni duh najbolj boji naših odločitev, največ zadovoljstva pa mu prinese človekovo odlašanje. Da je res tako, lahko preverite sami. Če se boste že takoj na začetku posta odločili in potem mirno šli na pot, boste že prvi teden občutili napade sovražnika v tej ali oni obliki: odpor, skušnjave, pomisleke, strah, utrujenost, pobitost ... Tisti, ki bo s konkretno odločitvijo odlašal, bo verjetno živel mirneje in bo obvarovan marsikaterega boja. Morda bom slišal prišepetavanje: »Že tolikokrat sem naredil dobre postne sklepe, pa mi jih potem ni uspelo izpolniti. Zato se ne bom nič konkretnega odločil in bom raje sproti videl, kako bo.« Post je boj z mnogimi sovražniki. Za ta boj imamo na voljo klasično in nikoli zastarelo orožje: molitev, post in miloščina.

Molitev je gotovo na prvem mestu, saj je največja utvara ravno v misli, da bom na fronti vse delal in zmogel sam. Brez vere, da je Bog tisti, ki nas notranje preobraža in ne mi, bomo težko zmogli postna prizadevanja. Jezus je šel v puščavo v živem odnosu s svojim Očetom. Osebna molitev me bo obvarovala, da bi postne vaje delal sam in tako pristal v utvari samoodrešenja ali poganski misli, da je bistvo posta »trening«. Osebna molitev pomeni tudi čas za samoto. V samoti se bom znebil svojega orožja, da bi dobil božje. To je lahko odpoved prijateljem, s katerimi bi se lahko pogovarjal, glasbi, ki me sicer pomirja, opravkom, ki jih naredim za nujne, da bežim pred samoto. Če je v adventu morda bolj poudarjena skupna molitev, je v postu osebna. Pred Odrešenika moram priti gol, šibek, ranljiv, strt, grešen...

Čeprav je res, da odpoved ali post v hrani danes nima takšnega pomena kot nekdaj, je tudi res, da je telesni post orožje, ki ga ni mogoče kar tako nadomestiti. Poleg zdržka mesnih jedi in mnogih drugih priboljškov bom gotovo žel neverjetne bojne uspehe, če se bom odločil tudi za kak klasičen celodnevni post ob kruhu in vodi. Pri odpovedih se nam ponuja cela paleta možnosti. Svetniki so radi dajali vrednost drobnim žrtvicam. Lahko je to čisto navaden pogled, ki se mu odpovem in se mi sicer zdi, da ni nič posebnega. A take odločitve imajo moč ravno zato, ker so drobne in se največkrat ne vidijo. Tudi sami jih pozabimo in nanje nismo navezani. Možnosti zanje nam prinaša življenje vsak dan sproti.

Post bom uporabljal zlasti na področjih, kjer sem najmanj svoboden. Morda nas kultura, v kateri živimo, danes najbolj drži ujete z močjo podob. Zato je post oči danes še posebej aktualen. To je post od poplave besed in slik. V družini lahko sprejmemo skupno odločitev, katere dneve bo televizija nema, in sicer za ves dan in tudi za primer, če bi ravno na tisti dan prišla kakšna zanimiva in koristna oddaja. Svojo svobodo na tem področju lahko preverjam ob internetu, drugih računalniških ponudbah, časopisih, revijah, reklamah...

V tej kulturi je zelo na mestu post novic. Lahko se odločim, da en dan ali nekaj dni ne bom sledil nobenim dnevnim novicam. Odpovedal se bom »razumevanju sveta«, da bi ta svet bolj razumel in imel o njem verodostojnejšo podobo. Za marsikoga utegne biti uspešen post v kilometrih nepotrebnih voženj z avtomobilom. Nekomu, ki ima družino, bo prinesla veliko bojnih uspehov odločitev, da bo kdaj zavestno ostal doma in bo tudi res ves »tam«, pri svoji družini.

Duhovni učitelji pravijo, da se greh začne s tem, da nismo tam, kjer bi morali biti. Vsak se lahko vpraša, na kakšne načine beži s fronte življenja.

Da v svojih postnih prizadevanjih ne bi postali »zasebniki«, nam pomaga miloščina. Na bojišču postnega časa si z njo pridobivamo dragocene zaveznike, na katere računa vsak pameten vojščak. Miloščina seveda ni samo v denarju. Je v drobnih in velikih dobrih delih. Manj ko je ob njih hrupa, učinkovitejša so. Ko si bomo postili oči, se srečali s seboj in svojim Odrešenikom, ko se bo razbil naš lažni jaz, bomo sposobni tudi videti stisko človeka.

Pomoč v stiski, ki sicer na zunaj ni vsakemu opazna, je veliko dragocenejša kot ona, ki je vsem vidna. Miloščina je zato lahko prava beseda ob pravem času, poslušanje nekoga, ki mi je zoprn. Je tudi v tem, da pokažem zanimanje za stvari, ki se mi zdijo nepomembne, a so pomembne in zanimive za nekoga ob meni. Ni ga, ki bi imel tako malo, da ne bi mogel še tega deliti.

V svetu, kjer se vsi raje obesimo na slabo kot pa na dobro, lahko odpremo pekarno, v kateri bomo delili kruh dobrih besed o človeku. Odpoved opravljanju je lahko učinkovita miloščina, dobro delo, ki ga na skrivnem naredimo za bližnjega. Odkrivati dobro tam, kjer ga drugi ne opazijo, in razstrupljanje negativnega govorjenja (tudi o pokvarjenih politikih) je miloščina, ki jo ta svet zelo potrebuje.

Namen vstopa v boj puščave je odrešen človek. Ne bo odrešenega sveta, ne odrešene župnije, soseske, šole in družine brez odrešenega kristjana. Da želim biti odrešen in da se odrešiti kljub vsem prizadevanjem ne morem sam, bom v postnem času pokazal tudi z iskreno spovedjo. Ali pa kar z dvema! Eno že kmalu na začetku in eno pozneje. Pa ne zadnji trenutek, tako da meni in spovedniku ne bo treba hiteti.

Satan že preži in se boji tvojih dobrih sklepov. Ti pa se jih nikar ne boj. Tudi če ti ne bo uspelo vseh do kraja izpolniti, si se bil vendar odločil. Postni čas ni za preračunljivce. Bodi vojak, ki si upa tvegati.