Advent med pravljico in resničnostjo

»Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Mr 10, 14b-15).
 
Z decembrom se začenja adventni čas. Čas pričakovanja, čas upanja, čas luči. Pričakovanje nečesa novega, velikega je glavna misel adventa. Kaj čakamo? Kaj se bo zgodilo? Odgovor je na dlani in ga pozna vsak otrok. Čakamo Gospoda, Odrešenika.
 
A Jezus Kristus je že prišel. Rodil se je pred dobrimi 2000 leti v Betlehemu. Živel je na zemlji, učil, ozdravljal Ijudi, trpel, umrl, vstal od mrtvih in šel v nebesa. Njegovo rojstvo in življenje je bilo nekaj edinstvenega v zgodovini človeštva. Hkrati pa je učil, da je sredi med nami, ko sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu. Pri vsaki maši je navzoč v podobi kruha in vina. V nas je, kajti takrat, ko ga ljubimo, kot sam pravi, bosta On in Oče prišla k nam in se naselila v nas.
 
 
Kako čakati?
 
Boljše vprašanje je: Kako čakati? Nanj odgovori zgled Marije, Jezusove matere, nosečnice, ki pričakuje otroka. Bila je polna pričakovanja, molila, bila pripravljena, da rodi Jezusa. Veselje, mir, jasnost. Jezus je že tukaj, ne samo med nami, ampak tudi v nas. Živi v nas kot droben otrok v maternici, ki čaka na porod. Božič za nas ni samo 25. decembra. Božič je, ko zaživi Jezus otrok v naši ljubezni. Božič je, ko Jezus postane stvaren, resničen. Da bi Jezus postal resničen, moramo pomagati, da se to zgodi: prek našega čakanja, prek naše molitve in včasih tudi prek naših bolečin.
 
Zgled Marije, ki pričakuje umirjena v tihem veselju, je v današnjem času vedno večji izziv. December je poln nakupovalne mrzlice, božičnih in prednovoletnih zabav, okraševanja domov, prometnih zamaškov zaradi snega in množice Ijudi, ki se vračajo domov za praznike. Vendar si moramo ravno v tem času prizadevati za trenutke tišine in miru v naših srcih, v naših družinah. Adventni in božični čas je čas, ko naše dnevne sobe postanejo svetišča. V adventu prižigamo sveče na adventnem venčku, pozneje postavimo jaslice in postavimo vanje novorojenega Jezusa. Ob jaslicah molimo, s kadilom in blagoslovljeno vodo blagoslovimo dom. Čudovit čas za stare in mlade, odrasle in otroke. Čas, ko se družina lahko neverjetno poveže in zraste.
 
Pogosto slišimo, da je božič samo za otroke. In res je za mnoge majhne otroke čaroben čas migljajočih lučk, bleščečih okraskov, daril, zabav, pesmi in jaslic. V današnji porabniški družbi je božič pravljica. Velikokrat slišimo izraz božična pravljica. V njej nastopajo angeli, pastirji, novorojeni otrok, ki bo postal kralj, osliček, kamele, trije kralji in zvezda repatica. Če k temu dodamo še božička in njegove severne jelene in malho polno daril, dobimo pocukran izdelek, ki vsaj za nekaj dni prežene bridkost in bolečino resničnega sveta. To traja nekaj časa, dokler ne pogledamo v denarnico, dokler se ne vrnemo na delo, v šole, v ranjeno in zlomljeno človeško resničnost.
 
 
Zamolčana plat zgodbe
 
In v tem je prevara tega sveta. Na ves glas nam trobijo, uživajte te pravljične dneve miru in sreče, kupite si čim več daril, obdarujte se, odklopite se od resničnosti, zabubite se v svoj popek, potem pa nazaj na delo do naslednjih praznikov. Ne moti me obdarovanje, praznovanje; skrbi me odklop od resničnosti. Božič je v resnici takrat, ko Jezus postane stvaren, resničen.
 
Seveda so v božični zgodbi še vedno angeli, pastirji, novorojeni otrok, ki bo postal kralj, morda osliček in zvezda repatica. Ostalo so nepotrebni posladkani dodatki. So pa tudi stvari, ki so običajno zamolčane. Marija je najstniška mamica in o njenem otroku govorijo, da je nezakonski. Jožef in Marija sta brezdomca, klošarja in verjetno brez prebite pare. Prisiljena sta bežati za golo preživetje in postaneta begunca zaradi Herodovega Ijubosumja in strahu. Ta isti Herod z največjo lahkotnostjo zakolje skupino majhnih betlehemskih otrok, da bi si tako ohranil svoj politični položaj. Revščina, škandal, brezdomstvo, nesprejemanje, begunstvo, krutost do nedolžnih otrok - vse to zelo diši po današnjem resničnem položaju v svetu. Če povemo celotno zgodbo, to ni več pravljica za otroke.
 
To je zgodba o Jezusu. Imenujejo ga Emanuel, Bog z nami, z nami deli muke in utrujenost, z nami živi v temi nesprejemanja in bolečine in hkrati s svojim življenjem in učenjem kaže na božjo resnico in slavo. Postal je kralj, resnični kralj, a njegova krona je bila iz trnja, njegovo ogrinjalo je bilo popljuvano, njegov prestol je bil lesen križ za zločince. Večina njegovih podanikov so bili Ijudje z roba družbe, revni, trpeči in žalostni. Vplivne osebe so ga zavrgle, duhovniki so ga prekleli, močni so ga obsodili. Vendar je zmagal, skupaj z Očetom, ker ga smrt ni mogla vkleniti. Vstal je od mrtvih, se prikazal učencem in se še vedno razodeva tistim, ki ga iščejo v sedanjosti.
 
Tako je vsa božična skrivnost obsežena v besedi Emanuel. Bog z nami, Bog na naši strani, Bog s človeškim obrazom, Bog, ki trpi z nami in za nas, Bog, ki nas pozna po imenu. Bog ni božiček, ki živi odmaknjeno življenje na severnem polu in nas enkrat na leto razveseli s svojim prihodom in se naslednje jutro že spet vrne v svojo kočo. Dva tisoč let ni zmanjšalo sijajnosti čudeža, slava se ni zmanjšala. Ta Jezus v hlevčku je naš Emanuel, naš Odrešenik, naš brat in prijatelj, naš Gospod in Bog.
 
Tako smo tudi mi del te nikoli končane zgodbe o resnici in slavi Besede, ki je postala meso. Naša srca so lahko zaprta vrata gostiln in prenočišč ali pa jasli, v katere bo položen Jezus. Lahko smo pastirji, ki veselo tečejo pozdravit otroka, duhovniki, ki vse skupaj zavrnemo kot le še en izbruh verske blaznosti, ali pa kot Herod, ki na Jezusa gleda kot na grožnjo, ki jo mora odpraviti. Jezusovemu rojstvu se lahko približamo z utrujenim cinizmom odraslih ali z otroško odprtostjo in s čudenjem.
 
 
Potrebujemo otroško srce
 
Da bi božič zares čudežno deloval, potrebujemo otroško srce in otroške oči. Jezus je rekel, če ne postanemo kakor otroci, ne pridemo v božje kraljestvo. Božič je za otroke vseh starosti. Samo otrok lahko gleda v svetlo zvezdo repatico, ne da bi pomežiknil, le otrok lahko sliši mrzle besede »ni prostora« znova in znova, ne da bi obupal ali se jezil. Le otrok lahko vstopi v hlevček, ne da bi se zgražal. Le otrok lahko sliši angele in teče v Betlehem, da bi počastil Boga. Gospod, pomagaj mi biti otrok ta božič.
 
Odrasli povejte to božično zgodbo svojim otrokom. Povejte jo večkrat, povejte jo v celoti. Izkoristite letošnji advent, da boste pričakali Jezusovo rojstvo kot Marija, v miru, veselju. Ko se boste zbrali pri nedeljskem kosilu, prižgite sveče na adventnem venčku in molite. Molite skupaj z otroki. Okrasite stanovanje, zasujte se z darili, praznujte v veselju, in Jezus, Emanuel, naj bo z vami.